Gobe že rastejo

18.06.2011

image

Mokra pomlad se očitno pozna. Gobe že rastejo. Že pred nekaj dnevi smo pojedli dve mareli…

Advertisements

Ohranjevalno EKO kmetovanje

27.06.2010

Kmetovanje na naši kmetiji temelji na naslednjih načelih:

1. Čimmanj dela. (40) Kmetovanje organiziramo tako, da je potrebnega čimmanj dela in časa. S kmetijo mora biti vsako leto manj dela. Ukrepi-opravljena dela morajo prispevati k temu, da bo s kmetijo vsako leto manj dela. Da bo zanjo potrebnega manj časa. Da bo kmetija manj obveznost in bolj sprostitev.

2. Ekološko. (30) Kar delamo na kmetiji, naj bo v skladu z načeli ekološke, trajnostne in permakulturne pridelave hrane in skrbi za okolje.

3. Rekreacija. (20) Kmetija služi vsakodnevnemu gibanju v naravi, razgibavanju in ohranjanju zdravja.

4. Ohranjevanje. (10) Kar delamo na kmetiji, delamo tako, da ohranjamo obdelanost in vzdržujemo kmetijo v stanju, da jo lahko kadarkoli bolj uporabimo za pridelavo hrane in pridobitno dejavnost. Delamo tudi tako, da vzdržujemo urejeno bivalno okolje.

Seznam podornih rastlin po Holzerju

29.05.2010

Seznam, ki sledi, predstavlja kratek pregled posebno primernih podorin.

Slovensko ime (družina)

Botanično ime

Opis

Metuljnice

Fabaceae

volčji bob

modri volčji bob

beli volčji bob

Lupinus luteus Lupimts angustifolius Lupinus albus

enoletnica, utrjuje pobočje, predvsem na peščenih in kislih tleh tvori humus, krmna rastlina, primerna za čebeljo pašo, rastlinski insekticid

navadni grah

Pisum sativum

enoletnica, dobra krmna rastlina

navadni grahor

Lathyrus sativus

enoletnica, nezahtevna

kuštrava grašica

Vida villosa

večletnica, lahka tla, dobra nektarska rastlina

navadna grašica

Vida sativa

eno- ali dvoletnica, nezahtevna

krmni bob konjski bob (majhno seme) »prašičji« bob (veliko seme)

Vida faba Viciafaba minor Viciafaba maior

enoletnica, zrahljana tla, dobra krmna rastlina (vsebuje veliko beljakovin)

navadna medena detelja bela medena detelja

Melilotus offidnalis Meliotus albus

dvoletnica, tudi na suhih tleh, za trajno ozelenitev, varuje pobočje

črna detelja

Trifolium pratense

dvo- do triletnica, trajnica, krmna rastlina

podzemna detelja

Trifolium subterraneum

enoletnica, kisla tla, trajnica, primerna za podsevek

hibridna detelja

Trifolium hybridum

trajnica, krmna rastlina

plazeča detelja

Trifolium repens

trajnica, krmna in pašniška rastlina, za vse vrste tal, primerna za podsevek_

inkarnatka, rdeča detelja

Trifolium incarnatum

eno- do dvoletnica, za trajno ozelenitev

perzijska,
zasukanocvetna
detelja

Trifolium resupinatum

enoletnica, zmrzne (neprezimna), tudi na slabih tleh

aleksandrijska detelja

Trifolium alexandrinum

enoletnica, zmrzne (neprezimna)

pravi ranjak

Anthyllis vulneraria

dvoletnica, tudi na pustih tleh, primerna za podsevek

nadna nokota

Lotus corniculatus

trajnica, odporna, primerna za podsevek, za trajno ozelenitev

lucerna

Medicago sativa

trajnica, za trajno ozelenitev, tudi na suhih tleh, dobra krmna rastlina, varuje pobočje

hmeljna meteljka

Medicago lupulina

trajnica, nezahtevna, dobra kot podsevek

navadna turška detelja

Onobrychis viciifolia

trajnica, apnena tla, pionirska rastlina, za trajno ozelenitev, medovita rastlina, dobra krmna rastlina

goseničnik, španska detelja

Ornithopis sativus

eno- do dvoletnica, kisla tla, zlasti za peščena tla, krmna rastlina

 

Križnice

 

Braccicaceae

oljna ogrščica

Brassica napus

enoletnica (poletna vrsta), dvoletnica (zimska vrsta), nezahtevna, dobra medovita rastlina

oljna repica

Brassica rapa

poletna in zimska, podobna ogrščici, nezahtevna

vrtna redkvica

Raphanus sativus

enoletnica, krmna rastlina

bela gorjušica

Sinapis alba

enoletnica, nezahtevna, pionirska rastlina, zmrzne (neprezimna)

krmni ohrovt

Brassica oleracea var. medullosa

enoletnica, posebno dobra krmna rastlina

 

Sladike

 

Poaceae


zimska rž

Secale cereale Secale multicaule

večletna, dobro prenaša zimo, dobro obrodi, nezahtevna, zelo dobra krmna rastlina, dober pridelek žita

navadni sirek navadno proso

 

Sorghum dochna Panicum miliaceum

enoletnica, topla področja

Druge podorine

navadna ajda

Fagopyrum esculentum

enoletnica, dobra medovita rastlina

vratičnata facelija

Phacelia tanacetifolia

enoletnica, nezahtevna, vse vrste tal, dobra medovita rastlina

sončnica

Helianthus annus

enoletnica, dobra medovita rastlina; plodove pustimo kot hrano za ptiče

topinambur,
laška repa

Helianthus tuberosus

odporen na zimo, nezahteven, bujno se razmnožuje, posebno dobra krmna rastlina

lan

Linum sp.

enoletnica, oljnica in predivnica

navadni riček

Camelina sativa

enoletnica, nezahteven, hitro raste, gojimo ga lahko tudi na slabših tleh (peščenih tleh), odporen je proti suši, manj občutljiv na bolezni in škodljivce, oljnica

mala strašnica

Sanguisorba minor

večletnica, nezahtevna, tudi na apnenih tleh, za ozelenitev trajnih nasadov

gozdni slezenovec

Malva silvestris

trajnica, za ozelenitev trajnih nasadov, zdravilna rastlina, dobra medovita rastlina

Vir: Sepp Holzer: Holzerjeva permakultura
Založba  AMALIETTI&AMALIETTI, D.N.O.
Janežičeva  1
1000 LJUBLJANA
e-mail: amalietti@amis.si
Tel. 040 553 889

Podor po Holzerju

28.05.2010

Ta pomoč je seveda odvisna od prvotnega položaja. Tako poskušam na preveč gnojenih površinah povrniti ravnovesje s sejanjem rastlin, ki iz zemlje črpajo veliko hranilnih snovi. Če želimo obnoviti enostransko obremenjena ali izčr­pana tla, moramo poskrbeti za zdravo življenje v njih. Za taka tla je nadvse pomembno, da zagotovimo dobro tvorbo humusa. Zato najprej na površino prinesemo čim več biomase. Za podor je zlasti pomembna dobra mešanica, da se lahko posamezne rastline dopolnjujejo. To poveča trdnost sistema, vre­dnost tal, organizmov v njih in koristnih živali. Če to biomaso pustimo na tleh. koristimo tlom in tamkajšnjim organizmom. S počasnim razpadanjem podo-rin jeseni se tvori rodoviten sloj zemlje, s katerim lahko najbolje podpremo obnovitveno moč narave. Z biomaso in rahljanjem zemlje (koreninski sistem rastlin, ki smo jih posadili), postanejo tla plodna, to pa je najpomembnejši pogoj za dobro prehodno rast rastlin. Dodatna prednost je, če so tla površine, na kateri tako kmetujemo, nenehno prekrita z visoko zastirko. Tako so zava­rovana pred vremenskimi vplivi (veter, vreme, padavine, temperatura in sonce) in lahko odlično skladiščijo vodo in hranilne snovi. Rastlinska odeja učinkuje kot prešita odeja in varuje tla pred zmrzaljo, tako da ne zmrzne tako globoko in zmrzne šele kasneje.
Zato lahko organizmi v tleh nadaljujejo svoje delo še do pozne jeseni in zime. Ko se jeseni in pozimi sprehajam po zemljišču, redno na različnih mestih preverjam stanje tal. Najboljša potrditev za dobro opravljeno delo je, če sežem  z roko pod snežno odejo in odkrijem, da zemlja ni zmrznila.

Podorine
Predvsem stročnice veliko prispevajo k boljši kakovosti tal. Njihovi različno oblikovani koreninski sistemi (od plitvih do globokih) jim omogočajo rast na najrazličnejših krajih. Največja prednost stročnic je, da s pomočjo bakterij ve­žejo dušik in ga dovajajo v tla. Bakterije (zlasti iz rodu Rhizobium) živijo v tesni simbiozi s svojim koreninskim sistemom in tvorijo t. i. koreninske gomoljčke oz. nodule (gomoljčne bakterije). V teh koreninskih gomoljčkih lahko iz zraka vežejo dušik in ga oddajajo v prehransko verigo rastline. Bakterije dobijo od rastline v simbiozi kot protiuslugo predvsem ogljikove hidrate, kijih potrebu­jejo za svojo rast. Ta simbioza nudi vsem njenim udeležencem le prednosti. Potem ko rastline odmrejo, razpadejo, in iz njih nastane hranilen humus. Nato najdemo v tleh veliko več gomoljčnih bakterij, kot jih je bilo prvotno. Potem­takem stročnice ne koristijo le prvotnemu sodelavcu v simbiozi, ampak tudi celotni okolici.
Najbolj znane predstavnice te rastlinske skupine so metuljnice (Fabaceae). Za­radi njihovih sodelavcev v simbiozi zelo dobro rastejo tudi na suhih tleh in tleh z malo vsebnostjo dušika. Ta rastlinska družina obsega mnogo vrst in je razširjena po vsem svetu: vanjo uvrščamo na primer grah, fižol, vrste detelj, volčji bob in marsikatere druge.
Vendar dobre podorine niso le stročnice – na boljšo kakovost tal očitno vpli­vajo tudi različne vrste zelja, ogrščica, repa, sončnica, ajda in druge, saj v krat­kem obdobju tvorijo veliko listne mase in plodov.

Moja metoda
Sam pustim, da jeseni na mojih površinah s podorinami ostane rastje. Naravni krogotoki opravijo delo namesto mene: rastlinsko odejo potlači prvi močan sneg in prične se proces razpadanja. To je po mojih izkušnjah najboljši in naj­bolj uspešen način za izboljšanje kakovosti tal. Proces razpadanja poteka počasi, saj se biomasa ne more tako hitro zgostiti, kot se to zgodi pri pokošenem materialu. Zaradi mešane kulture sta višina in struktura rastlin zelo različni, tako da je jeseni površina na videz sicer zelo zarasla, vendar se zato biomasa ne more posesti, ampak se medsebojno zagozdi. Na obdelanem vrtu je vedno dober pretok zraka in pogoji za obnovo tal so najboljši.
Ena površina, ki jo tako izkoriščam, prinese ogromno koristi in tudi bogat pridelek. Lahko jo po mili volji spreminjamo, uporabljamo za različne glavne kulture in kmetovalne postopke (sadni vrt, ograde itd.), na njej kmetujemo z Živinorejo ali brez nje. Glede na potrebo in uporabo lahko poljubno dodajamo medovite rastline, zdravilna zelišča ali začimbnice – rastline, ki bi jih sicer morali dodatno gojiti. Tudi starodavno žito je za to izjemno primerno. Čim pe­strejši je posevek, tem trdnejši je sistem in večji dobiček. Druga korist površin s podorinami je v dejstvu, da tudi drugim bitjem zelo koristi, če rastejo rastline skupaj. Zato pogosto sejem sončnico in konopljo, saj predstavljata odlično hrano za ptiče. Za vzdrževanje koristnih živali, ki zbirajo nektar in cvetni prah (čmrlj, čebela, tančičarica, trepetavka itd.), je dobro dodati različne domače divje rastline, kot so modri glavinec (Centaurea cyanus), rman (Achillea millefolium), ognjič (Calendula officinalis), barvilna pasja kamilica (Anthemis tinctoria), prava kamilica (Matricaria chamomilla), razprostrta zvončica (Campanula patula), navadni gabez (Symphytum ojficinale) in številne druge.
Če podorine pustimo, si poleg košnje prihranimo še veliko drugega dela: rastline lahko tako dozorijo, cvetijo in razvijejo semena. Prihodnje leto nam ni treba več posejati novega posevka. Številna semena pojedo tudi ptiči, nato jih v želodcih stratificirajo (pripravijo za kaljenje tj. odstranijo plast, ki preprečuje kaljenje) in raznesejo na druga področja. Če bi moral na svoji 45 hektarov veliki kmetiji stalno se jati in saditi rastline, bi s tem ob vseh drugih zadolžitvah porabil preveč časa Razen tega bi me nenehno kupovanje semenskih mešanic za velike površine veliko stalo, zlasti draga so semena za divje rastline!
Pri pripravljanju semenskih mešanic za strmine in pobočja pazim na to, da do­dam največ semen rastlin s posebno globokimi koreninami, kot sta npr. volčji bob in detelja. Te ne izboljšajo le kakovosti tal, ampak s svojim globokim koreninskim sistemom utrjujejo pobočje (močne glavne korenine). Z močno rastjo in dobrim koreninskim sistemom povrh izboljšujejo sposobnost skladiščenja vode. Če takšno pobočje primerjamo s travnikom na podobni legije videti še jasnejšo razliko. V nasprotju z metrskimi koreninami volčjega boba in medene detelje bomo na takem travniku verjetno naleteli na trave s samo nekaj cen­timetrskimi koreninami. Tla in rastline v moji mešani kulturi »delajo« v mojo korist, in to ne le centimeter globoko. Na strmini in pobočju je ta učinek zelo pomemben, saj tam ob močnih padavinah lahko pride do visokega površinske­ga odtekanja, odnašanja humusa in zdrsov.
Posebno dobro se je izkazala mešanica medene detelje, lucerne, grašice, grahu, volčjega boba, sončnice in različnih gomoljnic, kot sta topinambur in repa. Ta posevek zelo hitro spodbudi življenje v tleh in proces razpadanja. S pomočjo te nenaporne metode podora sem brez košnje uspel pusta in suha tla svojih pobočij tako izboljšati, da sem že po dveh do treh letih sadil zahtevna sadna drevesa. Prav tako sem pobočja na Krameterhofu spremenil v bujne vrtove, ki jih lahko vidite danes.

Napaka
Metoda »vijuganja«, ki jo v vse večjem obsegu izvajajo na Gradiščanskem in na avstrijskem Štajerskem, je v nasprotju z zamislijo o naravnem podoru. Pri tej me­todi celotno rastje čim bolj zdrobimo. Ne menimo se za to, da pri tem usmrtimo tudi najmanjša bitja, vključno s pikapolonico. Zdrobljeni material se takoj posuši, nato ga večinoma odpihne veter ali izpere dež. Posledica: gola tla so brez zaščite Prepuščena eroziji. Erozija povzroči, da se tla izsušijo in dobijo globoke razpoke (zlasti pri ilovnatih tleh). Drobno zemljo odnaša veter in živa bitja v zemlji utrpijo škodo. Pri močnih padavinah pride nato do poplavljanja in zdrsov. Ker tla vode ne morejo skladiščiti, upada tudi podtalnica, posledično usihajo tudi izviri in domači vodnjaki. Naposled tla izgubijo svojo naravno sposobnost obnavljanja. Tako po­stane vpliv uporabe kemičnih sredstev še bolj škodljiv. Na srečo ob takem razvoju nismo popolnoma nemočni! Naravi lahko v njenem procesu obnavljanja pomagamo tako da poskrbimo za naravno gnojenje z rastlinskimi mešanimi kulturami.

Vir: Sepp Holzer: Holzerjeva permakultura
Založba  AMALIETTI&AMALIETTI, D.N.O.
Janežičeva  1
1000 LJUBLJANA
e-mail: amalietti@amis.si
Tel. 040 553 889

Rodovitnost tal po Holzerju

27.05.2010

Rodovitna tla so zdrava in živa tla. Tega dejstva kot kmetje res ne bi smeli pozabiti, saj je to temeljni pogoj za uspešno kmetovanje. Če želimo zagotoviti, da ostanejo tla dolgo rodovitna, ne sme biti naše kmetovanje nikoli enostransko. Upoštevati moramo naravne krogotoke in doseči, da delujejo v našo korist. Če z zemljiščem ravnamo skrbno, dela narava v našo korist. To po­udarjam, saj se moramo tega zavedati. Zaradi sedanjih metod monokulturnega kmetovanja in prekomerne rabe škropiv in gnojil, ki jih terjajo, je nastalo že preveč škode. Zemlje ne smemo imeti zgolj za »kraj, v katerem raste pridelek«, saj je večstranski in občutljiv ekosistem.
Ohranjanje tega ekosistema prinaša prednost neštetim bitjem; le z njimi lahko ohranjamo tla trajno rodovitna in uporabna za ljudi.

Vsaka rastlina ima določene zahteve ter vpliva na okolje in na tla. Če na nekem področju posadimo eno samo rastlinsko vrsto, je jasno, da bodo tla enostran­sko obremenjena. Če nato tudi skrbno naberemo vse sadove, bo zemlja vse­bovala vse manj hranilnih snovi, dokler ne bo končno povsem izčrpana in bo obrodila le še z uporabo številnih gnojil. Potem bo vrhnja plast tal še pozimi »gola«, prepuščena ostrim vremenskim razmeram, s čimer bo življenje v tleh še teže uspevalo, če ga že ne bodo prej umorila kemična sredstva. Če bi želeli tako izčrpana tla oživiti, bi morali najprej poskrbeti za nepoškodovano življenje v njih. Živa bitja v zemlji – deževniki, bakterije, gobe in številna druga – občutno pripomorejo k zdravim tlem. Za zagotovitev njihovega ugodnega življenjskega prostora je zlasti pomembno, da se odpovemo rabi škropiv in umetnih gnojil. Tudi pogosto, redno jesensko globoko oranje in z njim povezano zmrzovanje tal uničuje življenje v tleh ter naravno slojevitost in tvorbo humusa. Če take površine nekaj časa pustimo neobdelane, se narava običajno obnovi sama. Ta proces obnove lahko pospešimo. Če posejemo rastline, ki izboljšujejo kako­vost tal, lahko narava tako rekoč sama sebi priskoči na pomoč in okreva.

Vir: Sepp Holzer: Holzerjeva permakultura
Založba  AMALIETTI&AMALIETTI, D.N.O.
Janežičeva  1
1000 LJUBLJANA
e-mail: amalietti@amis.si
Tel. 040 553 889

Prihodnost Skupne kmetijske politike po letu 2013

12.05.2010

Pred nekaj dnevi sem bil povabljen, da povem svoje mnenje o prenovi Skupne evropske kmetijske politike po letu 2013.
Evropska komisija zbira mnenja držav članic in njihovih kmetovalcev, da bi ta mnenja pripomogla k boljši izdelavi strategije razvoja kmetijstva v Evropi po letu 2013.
Spodaj so moji odgovori in razmišljanja o vlogi kmetijstva v našem prihodnjem življenju.

1. Zakaj potrebujemo skupno evropsko kmetijsko politiko?
Da bodo vsi pridelovalci delovali pod enakimi pogoji z ozirom na razmere v katerih pridelujejo.

2. Kaj pričakujete od kmetijstva?
1. Zdravo hrano
2. Urejeno okolje
3. “Fitnes”
4. Energijska oskrba
To so štirii od petih načel mojega kmetovanja in verjamem, da so uporabna tudi v širšem okviru.
 
3. Zakaj je potrebna reforma Skupne kmetijske politike?
Svet se spreminja, razmere se spreminjajo, okolje se spreminja. Če se kmetijska politika ne spreminja, zaostaja in tako sama pripomore k uničenju kmetijstva.
 
4. Kaj potrebujemo za izvajanje prenovljene Skupne kmetijske politike?
Vizionarje, učinkovite izvršne voditelje in komunikatorje za stik s pridelovalci.
 
5. Kakšni bi morali biti cilji prihodnje politike razvoja podeželja?
Podeželje ima še ogromno rezerv, da ogromno pripomore k:
1. lokalni samooskrbi države z zdravo ekološko hrano. Ta možnost je v Sloveniji še zelo v povojih.
2. širši skupnosti zagotavlja urejeno okolje, ki bo primerno za zdrav način življenja. To je okolje, ki bo primerno za športne aktivnosti.
3. večji energetski neodvisnosti in s tem veliko cenejšemu življenju v bližnji prihodnosti.
Podeželje ima to dobro lastnost, da je veliko. Če ga bomo uspeli animirati in aktivirati, lahko družbi (pro)da vsaj nekajkrat toliko kot (pro)da danes.
 
6. Kako bi lahko izboljšali učinkovitost instrumentov politike razvoja podeželja?
Vsi ukrepi politike bi morali biti naravnani tako, da bi nagrajevali napore, ki bi jih za dosego ciljev vlagali posamezniki.
Bolj ko bi bil posameznik učinkovit pri mikrodoseganju ciljev politike, večja bi morala biti subvencija. To je korenček.
Mislim, pa da bo počasi čas tudi za palico.
Če posameznik pridelovalec ne bi dosegal vnaprej določenih minimalnih standardov (ki bi tudi pripomogli k doseganju ciljev politike), bi bil deležen malusov.
 
7. Kako lahko izboljšamo upravljanje/ izvajanje politike razvoja podeželja?
Najprej in najbolj je potrebna korenita poenostavitev subvencijskega sistema. Sistem mora biti tak, da ga razume srednješolski diplomant. Žal večina kmetov ne dosega niti tega nivoja izobrazbe. Današnji sistem je daleč od tega. Niti kmetijski svetovalci ne razumejo in obvladujejo vsega.
 
 

Prost prehod čez kmetijska in gozdna zemljišča

5.05.2010

»V mojem gozdu pa že ne bom dovolil nabiranja gob! Tudi čez moje pašnike se ne bo sprehajal nihče, razen mene!« Pa je res tako? Lastnik mora kljub svoji lastninski pravici (ali drugi pravici do uporabe) na nepremič­nini dopustiti določena ravnanja drugim osebam, nelastnikom. V nadaljevanju bomo pojasnili pojem pro­stega prehoda čez kmetijska in gozdna zemljišča, nabiranje plodov ter morebitno odškodninsko odgovornost.

Prost prehod in nekatere druge s predpisi določene dejavnosti so nelastnikom dovoljene. Pravna podla­ga za ta dejanja izhaja že iz Ustave Republike Slovenije, ki v prvem odstavku 67. čle­na Ustave RS določa prido­bivanje in uživanje lastnine tako, da sta poleg gospodar­ske zagotovljeni tudi ekolo­ška in socialna funkcija la­stnine. Poleg lastnikovega interesa se tako zagotavlja tudi javni interes vseh ljudi (rekreacija, nabiranje neka­terih plodov ipd.).

KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
Osebam, ki niso lastniki kme­tijskih zemljišč, je kljub dejstvu nelastništva dovoljeno stopi­ti na tujo nepremičnino. Prost prehod čez nekatera kmetijska zemljišča ureja Zakon o kme­tijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 55/03), in sicer v 5. členu določa, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporab­nik kmetijskega zemljišča drugim osebam na neobdelovalnih kmetijskih ze­mljiščih dopustiti čebelarjenje, lov, rekreativno nabi­ranje plodov prostorastočih rastlin, zelnatih prostora­stočih rastlin, gob in prostoživečih živali in prosto gibanje.

GOZDNA ZEMLJIŠČA
Podobno kot ZKZ tudi Zakon o gozdovih (ZG, Uradni list RS, št. 30/93, 13/98 Odl.US: U-I-53/95, 24/99 Skl.US: U-I-51/95, 56/99-ZON (31/00 popr.), 67/02, 110/02-ZGO-1,112/06 Odl.US: U-I-40/06-10,115/06, 110/07) v 5. členu do­loča, da se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da la­stnik gozda v svojem gozdu dovoli prost dostop in gibanje ter čebelarjenje, lov in rekrea­tivno nabiranje plodov, zelna­tih rastlin, gob in prostoživečih živali tudi drugim osebam v skladu s predpisi. Rekreativno nabiranje gozdnih plodov, zelna­tih rastlin, gob in prosto živečih živali je nabiranje za lastne po­trebe, podrobneje pa je določe­no v Pravilniku o varstvu gozdov (Uradni list RS, 114/09); med dru­gim lahko posamezni obiskovalec gozda v smislu rekreativnega na­biranja za lastne potrebe nabere dnevno največ dva kilograma gob ter en kilogram zelnatih rastlin.

PREPOVED NABIRANJA PLODOV DREVES
V primerih, ko lastnik gozda drevje goji tudi zaradi plodov (npr. maroni), je lastniku gozda dana možnost, da na njegov pre­dlog pristojni organ lokalne sku­pnosti izda prepoved nabiranja takih plodov (drugi odstavek 25. člena ZG). Prepoved na predlog lastnika gozda odredi organ lo­kalne skupnosti, natančneje žu­pan občine, kjer gozd leži. Z od­ločbo se prepove nabiranje dolo­čene vrste plodov v gozdu. Tretje osebe morajo biti s prepovedjo, če naj ta učinkuje, seznanjene, kar pomeni, da mora lastnik na pri­meren način objaviti in označiti v gozdu, da je izdana prepoved na­biranja plodov drugim. Po praksi oziroma napotilih iz občinskih odločb to lahko uredi npr. z ustre­znimi tablami na vstopu v parce­le ali z ograditvijo parcele, kjer je nasad, ograditvijo posameznega drevesa ipd.

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST
V primeru, da ob zgoraj naštetih dejanjih nastane škoda na zemlji­šču ali pridelku, je povzročitelj škode za svoje dejanje odgovoren lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega zemlji­šča, in sicer v skladu s predpisi o odškodninski odgovornosti: s po­močjo odškodninskega zahtevka preko sodišča lahko zahteva pri­merno odškodnino.
Poleg tega lahko škoda nasta­ne tudi zaradi domačih živali. Za škodo, ki jo povzročijo domače ži­vali, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, daje poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo; za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, pa je vedno odgovoren la­stnik žival. Pojem nevarne živali je treba ugotoviti glede na konkre­tne okoliščine primera, načeloma pa velja, da so nevarne živali tiste, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka.

ZA KONEC
Predpisi v Republiki Sloveniji tako omogočajo, da vsakdo lahko prosto dostopa in se giba po neobdelovalnih kme­tijskih ali gozdnih zemljiščih (glej opombo spodaj) ter izvršuje ostala zgoraj na­šteta dejanja. Nelastniki lah­ko hitro zlorabijo zakonsko dane možnosti uporabe tuje­ga kmetijskega ali gozdnega zemljišča. Vsekakor bo lepa beseda vedno našla lepo me­sto, v kolikor pa bo lastniku kmetijskega ali gozdnega ze­mljišča nastala škoda, ima na voljo odškodninski zahtevek proti povzročitelju.

Opomba:
Posebej je potrebno poudari­ti pojem neobdelovalna kme­tijska zemljišča. Edino čeznje je dovoljen prost prehod in ostale dejavnosti. Med neob­delovalna kmetijska zemlji­šča se uvrščajo pašniki, bar­janski travniki, ledine, trstičja, zemljišča z drugim obvo­dnim rastjem in druge nero­dovitne površine.

Vir: Gašper Cerar v publikaciji Zelena dežela

Pa na kratko še moje mnenje:
Menim, da bi bilo potrebno to pravico do sprehajanja, pobiranja plodov, sadežev, gob in vsega, kar se obiskovalcu zdi vredno odnesti domov, omejiti.
Lastnik je dolžan skrbeti za travnike in gozdove in s tem ustvarja pogoje, da drevesa obrodijo in na gozdnih tleh lahko kaj zraste. Do sadov pa so upravičeni vsi, ki ravno pridejo mimo. Od tega dela ima lastnik zgolj dober občutek, da je poskrbel za nekaj ali da je dober gospodar. Če obiskovalci pobirajo kostanj in gobe na površinah, za katere mora nekdo skrbeti, je prav, da nekaj malega prispevajo za skrbnika.
Zelene površine v mestih se urejajo z denarjem, ki ga pripevajo vsi meščani – vsakdo torej nekaj malega prispeva. Zakaj potem morajo na podeželju lastniki zemljišč vzdrževati obiskovalcem lepo okolje in pogoje za rast sadežev, da jih obiskovalci potem poberejo in odnesejo domov (v mesto).
Da ne omenjam gobarskih zgodb. Predpis določa, da lahko posameznik nabere 1 kg gob ali nekaj takega. To kršijo čisto vsi gobarji. Vsak pobere, kolikor pač dobi.
Lastnina pomeni predvsem dolžnost za skrb in če ima lastnik dolžnost, naj bo tudi korist, ki izhaja iz lastnine, lastnikova.
Kdo bo verjetno ugovarjal: Kaj pa lastnik naredi za to, da kostanj obrodi ali da zrastejo lisičke in borovnice?
Vse naredi. Kostanj ne bo nič obrodil, če bo obkrožen s košatimi smrekami, ki v gozdu skoraj edine pomenijo ekonomsko vrednost. Če lastnik poseka kostanje in posadi smreke, da bo imel ekonomsko korist od gozda, potem obiskovalec ne bo nikjer pobiral kostanja. Če lastnik posadi smreke, borovce in macesne, ne bo borovnic in gob bo zelo, zelo malo. Preprosto zato, ker pod iglavci ne raste skoraj nič.
Lastnik je torej ključni faktor pri tem, ali bodo obiskovalci v gozdu imeli kaj pobirati ali nič. Vendar od tega nima (zdaj še) nič. In to bi bilo treba na sistemskem nivoju spremeniti.

Vesela dolina

21.12.2009

0Mellinger Farm

Kakor Nellie Oakesova sem bil tudi jaz prepričan, da so farme »žive« in »mrtve« in da razlika ni v zem­lji, ampak v ljudeh, ki jo obdelujejo. Če se peljete po kateri koli deželni cesti, boste razliko opazili.
Pri nas ni več nedotaknjene zemlje in večino ne­dotaknjene zemlje so dovolj dolgo obdelovali, da je dobila pečat in značaj ljudi, ki so jo obdelovali. Reči hočem, če je bil človek dober in če so dobri ljudje obdelovali zemljo sto ali več let, bo še vedno bogata in rodovitna. Ce pa so jo izkoriščali nespretni lakomneži, bo ostalo od nje le malo, kar bi koristilo ljudem in narodu.
Veselo dolino so kot druge pokrajine Združenih držav dovolj dolgo obdelovali, da lahko obračunamo in račune poravnamo. Če bi me vprašali, kakšno vrednost ima moja zemlja, ne bi mogel natančno od­govoriti, ker je spremenila vrednost. Včasih je bila samo dobra zemlja, katere razlika v vrednosti na dnu ali na hribu je bila neznatna, toda danes ni nobenega pravila. Vrednost farme glede njenih poslopij in rodo­vitnosti je lahko dvesto dolarjev na jutro, medtem ko je vredna sosednja samo dvajset do trideset do­larjev. Ravnotežje je odvisno od ljudi, ki so jo obde­lovali in imeli v lasti. Kar so zanjo storili, je zapisano v zemlji, njihova varčnost, bistroumnost, moč, njihov čut za zemljo ali požrešnost, neumnost in nespretnost.
Na Malabarovini smo imeli na dnu Doline alu­vialna polja, ki so bila izčrpana, in polja na strmih pobočjih, kot so bila Ansonova, ki so bila zelo rodo­vitna. Clem Anson je bil živahen kmetovalec, ljubil je svojo hribovito zemljo; možje pa, ki so obdelovali nižinska polja, so bili neumni, slepo lakomni in so dan za dnem uničevali svoje lastno premoženje.
Dober kmetovalec mora biti vse, vrtnar, mehanik, botanik, ekolog, veterinar, biolog in še marsikaj, toda znanje samo še ni dovolj. Imeti mora tudi občutek za vse, kar zadeva naravo. Biti mora, kar je povedal Konfucij v pregovoru, ki sem ga zapisal na začetek tega poglavja. Dober kmetovalec ve od dneva do dne­va, od ure do ure, kakšno bo vreme, kakšni so njegovi posevki in kaj je z njegovimi živalmi. »Živ« kmeto­valec ne gre na polje samo zato, da ga preorje, ker mora preobrniti zemljo, preden jo poseje s posevki, ki mu bodo prinesli nekaj denarja. Dober kmetovalec, »živ« kmetovalec je človek, ki se sem in tja ozre po brazdi, da bi ugotovil, če se mu zemlja za plugom drobi, kot se mora drobiti dobra, bogata zemlja. V svoji zemlji vidi prst, šteje deževnike in opazuje po­sevke, če so močni ali revni, in ugiba, kaj bi moral storiti, da bi bili njegovi pašniki temni in zeleni, nje­govo žito visoko in močno. Človek je, ki se uči s kme­tovanjem, in ki mu trave in bilke pripovedujejo svoje zgodbe. Človek je, ki mu dobra letina prepeva, med­tem ko mu slaba žalostno očita. Človek je, ki ve, da pride vse iz zemlje, da mu zemlja odgovarja na vpra­šanja, ki ga mučijo. Zdi se mi, da je najsrečnejši člo­vek, ker živi v svetu, ki je poln čudežev in vznemirljivosti in ki mu vlada kot nekakšen bogec; od njega je odvisno, ali bo njegov svet bogat ali pa bo propa­del, ali bo reven ali slab. Človek je, ki ve, kako bogato lahko narava nagradi vestnega in bistro­umnega delavca in kako grenko kaznuje neumne in lene.
Poljedelstvo je v mnogočem znanost, ki človeka najbolj zadovoljuje in je najbolj neizčrpna. Povezuje neštevilne vede in raziskovanja in z vsakim odkritjem se odpro nova področja, ki jih je treba preiskati. Z njim je tako kot z Veselo dolino, kjer se za vsakim hribom odkrije nov svet, poln dogodivščin in skriv­nosti, svet, ki je sam v sebi popoln. Sem in tja kakšen profesor ali uradnik ali znanstvenik pokaže napačno pot, kot je storil človek, ki je verjel, da je umetno gnojilo čudodelno zdravilo za zemljine bolezni. Za­pravili so veliko let in na milijone juter, ki so jih izsušili, oropali prsti, bakterij in deževnikov, da so kmetovalci odkrili, da umetna gnojila niso vse, ampak samo droben, čeprav življenjsko nujen del. Medtem pa je veliko kmetovalcev in veliko učenjakov zane­marilo dejanski postopek v zemlji; pozabili so, da je naravni postopek zdravja, rasti in ploditve silno za­pletena zadeva, najsi bo to pri človeku, živali, rastlini, in da ni nobenih bližnjic, ki bi se ne izkazale na koncu kot slepilne in drage.
Kljub vsem raziskovanjem, kar smo jih napravili, so nam še vedno preostale skrivnosti, ki jih je mogoče raziskati, pa jih vendarle še niso razložili ali razu­meli. Na tem področju ima »živi« kmetovalec svoje mesto — ker ve in čuti, kaj se dogaja v zemlji pod njegovimi nogami in na zemlji okoli njega, in ker so njegove stopinje najboljše gnojilo na njegovi kmetiji.
Najboljša knjiga, ki sem jo bral o zemlji in doga­janjih v njej, je »Poljedelski zakon«, ki ga je napisal sir Albert Howard (Oxford University Press). V njej poroča o delu z zemljo, kako jo ohranimo ali obnav­ljamo, in pisec obravnava problem z nekakšnim češčenjem in nekako skrivnostno; mislim, da so brez teh lastnosti napori vsakega učenjaka nesmiselni. Ver­jetno nihče ne ve več o zemlji in načelih, ki učinku­jejo na rast in rodovitnost, kot ve sir Albert, a je vendarle ponižen pred mnogo večjimi skrivnostmi, ki jih še ni raziskal.
Njegov učenec in moj prijatelj je upravnik ene izmed velikih kobilarn v deželi in nekoč so ga pokli­cali, ko je lastnik spoznal, da vrednost njegovih žrebet hitro upada in da žrebeta odpovedo že v prvih mesecih šolanja. Poizkusili so vse, kar vedo rejci dirkalnih konj, da bi utrdili kosti in vztrajnost žrebet, ker so kobilarna in hlevi prišli ob dobro ime; kljub temu so se razmere neprestano slabšale in v stiski je lastnik poklical iz Anglije mojega prijatelja, učenca sira Alberta Howarda, ki je bil prepričan, da je zapi­sana zgodovina živali, rastlin in vsega človeštva v zemlji.
Zemlja v nekaterih kentuckyjskih in irskih pre­delih je slavna zaradi izredno lepih konj, ki jih tam vzgajajo in tekmujejo z njimi. Vzrok, zakaj je tako, je že dolgo znan; v teh predelih vsebuje namreč zem­lja pravilno količino kalcija, fosforja in drugih rud­nin, ki so potrebne za močne kosti in vztrajnost.
Kobilarna, ki jo je prijatelj prevzel, je bila v sre­dišču Kentuckyja, kjer so gojili konje. Ko je prišel na zemljo, ki naj bi mu pojasnila skrivnost propa­danja kobilarne, je ugotovil, da so se zaradi dolgo­letnega kmetovanja, ostrega podnebja, zmrzovanja, odjug in silovitega deževja količine kalcija in fos­forja izčrpale ali pa jih je izlužilo. Ključ vsega je bil v zemlji. Nobena šola ne bo poboljšala konj, ki jih hranijo z izčrpano zemljo. Ko so vrnili zemlji kalcij in fosfor, so se žrebeta poboljšala in spet vrnila ugled starim hlevom dirkalnih konj, ki so nekoč sloveli po vsem svetu.
Ta prijatelj je bil »živ« kmetovalec, ki ve, kaj se godi pod njegovimi nogami. Odkril je, da je bila trava, ki so jo ogradili za kobile, z leti boljša in sočnejša kot trava na dobrih pašnikih, ki so bili v bli­žini, in to odkritje je povzročilo vrsto ugibanj o vpli­vih hormonov in izločanja živalskih žlez na zemljo. Odkritje je dopolnil, ko je skrbno preiskal druge konjske ograde in ugotovil, da je kobilji seč nena­vadno gnojilen za modro travo v ogradi.
Kup dobro pripravljenega hlevskega gnoja ni samo mešanica določenih snovi, ki jih je mogoče izraziti s kemičnimi formulami. Ni samo kalcij, fosfor, kalij, dušik in vrsta rudnin, ki so jih živali pojedle in jih niso prebavile. Gre za vrsto skrivnostnih snovi — nešteto bakterij, hormonov, vitaminov, žleznih izloč­kov, o katerih vse premalo vemo. Kar poizkusite nare­diti analizo kupa gnoja in umetnega gnojila; čeprav bo umetno gnojilo imelo enako kemično formulo, še daleč ne bo enako zdravo učinkovalo na rast rastlin in rodovitnost zemlje. Najpomembnejše je, da umetno gnojilo ne bo vsebovalo nobenih organskih snovi, no­bene rodovitne prsti, brez katere je vsako rastlinsko življenje bolno in pomanjkljivo.
Vem, da so ljudje, ki trdijo, da lahko vse povedano ovržejo, ljudje, ki so vzgojili nekatere rastline v lon­čenih posodah, napolnjenih s kemičnimi raztopinami, toda sam sem še vedno prepričan, da se kemiki mo­tijo in da bi človeška rasa, ki bi se hranila z umetno gnojeno hrano, pretrpela škodo zaradi pomanjkanja skrivnostnih snovi, ki jih še ne poznamo. Iz lastnih izkušenj vem, da je velika razlika v okusu paradiž­nika, ki so ga vzgojili s kemikalijami, in okusu para­dižnika, ki je zrasel iz tople, bogate zemlje, v kateri niso ovirali skrivnostnih naravnih postopkov.
Ne poznam bolj očarljivega doživetja, kot so spre­hodi od malabarskega polja do polja, kajti vsako polje mi pove svojo zgodbo, in še nikoli nisem šel po zemlji, ne da bi bil kaj novega odkril ali se česa novega naučil.
Na propadajoči Baileyevini, ki smo jo nazadnje kupili, smo združili tri ali štiri kvadratna polja z na­menom, da bomo napravili ozke pasove ob obrisih valujočih ledeniških gomil. Še danes nismo končali obnavljanja zemlje in njena površina nam je dobra šola o poljedelstvu.
Večina polj in farma, o kateri govorimo, leži tik pod hribom in z njegovega hrbta lahko preberete njeno zgodovino. Nekoč je bila precej dobra farma, morda prav tako dobra kot Ansonovina, toda ko smo jo kupili, je bila uničena, kot je lahko uničena samo farma v ledeniški ohijski pokrajini. Deset let jo je obdeloval človek, ki je bil iskreno prepričan, da je farma nekaj, kar je treba prekopavati, in ko izčrpa njeno rodovitnost, vzame farmar pot pod noge in najame novo farmo, še rajši pa vzame v najem nedo­taknjeno državno zemljo in tako črpa rodovitnost zdaj tu, zdaj tam.
Takšna je bila poljedelska modrost, v kateri je zrasel, kot je bilo veliko ameriških kmetovalcev še prepojenih z naseljenskimi navadami. Da zaslužijo vsako leto manj in da nikoli ne pridejo na zeleno vejo, ga ni motilo, ravno tako ne dejstvo, da je po desetih letih farmo uničil in jo prodal za veliko tisoč dolarjev manj, kot jo je kupil, in da je tako uničeval svoje premoženje. Za revščino je dolžil vreme, težave z delavci, smolo in še ducat drugih stvari. Toda vzroki so bili jasni, o njih so govorila pod hribom razgrnjena polja tako jasno, kot bi zgodbo nanje napisal. Ni se nam še posrečilo, da bi izbrisali vse sledove in da bi vanjo vtisnili svoje.
Na prostoru, ki meri tristo jardov in je okoli neposlikanega skednja, so pridelki in trava zdravi. Po tem predelu so v desetih letih raztresali hlevski gnoj. Ni­koli ga niso odkidali iz hleva, dokler ni govedu zaprl poti, nato pa so ga raztresli po ogradi okoli skednja, kjer je obležal in je njegove bogate lastnosti izpiral dež; ko pa ga je bilo tudi tam preveč, so ga morali odpeljati na najbližja polja, ki so še danes bogata.
Onstran tega predela je bila zemlja trda in grudasta, ko smo jo kupili, vsak griček je bil rumen in gol, brazde so izprale vode in prav tako dragoceno vrhnjo prst. Sem ter tja se je brazda spremenila v jarek.  Prsti  ni  bilo  več  in  nobenih  razpadajočih organskih snovi, s katerimi bi se hranili črvi in bak­terije in počasi ustvarjali zaloge dušika. Zemlja je bila mrtva.
V desetih letih niso zaorali nobenega rastlinskega gnojila in niso raztresli po poljih nobenega hlevskega gnoja. Kmetovalec je bil prepričan, da lahko umetna gnojila nadomestijo naravna in da je bilo na farmi mogoče lahko in hitro obogateti. Deset let je uporab­ljal samo umetna gnojila. Skraja je bilo učinkovito in zemlja je lepo rodila, toda vsako leto je bila letina slabša. Delovalo je kot morfij na morfinista, ki se mu vdaja nekaj let. Posevki so bolehali in hirali in na­padle so jih bolezni in mrčes. Čez zimo je zanemaril zemljo in kalcij, fosfor in kalij je izlužil led, odjuga in močno deževje, dokler niso nazadnje ostali samo ilovica, pesek in prod, ki so osnova zemlje. Vse je postalo nekakšen cement s sledovi kislin, brez prsti, bakterij, črvov in živalskega življenja vseh vrst. Fa­zani, ki so živeli na tej farmi, so se takoj preselili na druga, bogatejša polja v soseščini. Zapustile so jo prepelice in včasih je bilo težko zasačiti celo zajca sredi prostranosti jalovega opustošenja.
Farmo smo imeli že več kot dve leti, vendar za­radi stiske z delovnimi močmi nismo uresničili svojih načrtov. Naredili smo, kar smo mogli, to pomeni, da smo počistili hleve, skedenj in prostor okoli skednja in raztresli gnoj, kolikor ga je bilo, po poljih. Raz­tresli smo tudi nekaj dehidriranega apna, da bi hi­treje delovalo. Pripravili smo tri ali štiri njive in posejali pšenico.
Zgodba obnavljanja zemlje je bila zapisana na spodnjih poljih Baileyevine. Kjer smo najprej potresli apneni prah, je bila mešanica detelje in lucerne gosta in zelena. Kjer nismo potresli prahu, raste drobna, oguljena in revna trava. Kjer smo potresli gnojilo na pšenico ali kjer so podorali sladko deteljo, je bila pšenica zelena, bujna in polna. Na enem koncu sega ena izmed njiv v polja na Flemingovini, kjer smo posadili veliko lucerne, in tam so del njive preorali; kjer so podorali lucerno, raste prav tako zelena in močna pšenica kot tam, kjer smo raztresli konjski gnoj. V nižjih delih med griči, kjer je spralo in na­plavilo vrhnjo prst, rastejo zdrava in polna pšenica in pridelki.
Nekoč, še prav kmalu, bodo ta polja enako zelena in rodovitna. Rasli bodo dobri pridelki in debelo, zdravo govedo; lucerna in žito, ki bosta tu zrastli in nam napolnili skednje in velike kašče s hrano za dolge zime, nam bosta hranili govedo, krave mlekarice in piščance, ki bodo pomenili večino dohodkov za vse na Malabarovini. Vsakokrat, kadar grem čez polje, odkrijem kaj novega in me na novo vznemiri, ko vidim, kako se počasi spreminja zanemarjena zem­lja v skrbno gospodarstvo.
Moj ded je bil Škot in o njem sem veliko pisal v »Farmi«. Ko je imel šestnajst let, je zbežal od doma na kalifornijsko Zlato obalo. Od tedaj ni nikoli več od znotraj videl šole. Na sto jutrih je vzgojil in iz­šolal osem otrok in še je skrbel za mnoge revne sorodnike. Bil je eden izmed prvih posestnikov in eden izmed prvih borcev za boljše šolanje otrok v pokrajini, ki ni bila daleč od meje. Umrl je pri devet­desetih letih in je bil eden izmed najbolj izobraženih ljudi, kar sem jih poznal, čeprav je s šestnajstimi leti ušel iz šole.
Bil je strokovnjak za poljedelstvo, toda preden je postal strokovnjak, je moral poznati mnogo drugih stvari in predvsem lastno zemljo. Redkokdaj je v njegovem življenju minil dan, da se njegove stopinje ne bi vtisnile v njegova polja in sadovnjake in gozdo­ve, in redkokdaj je minil dan, ko ni kaj novega, čeprav drobnega poizkusil. Celo pri osemdesetih letih, ko je ohromel zaradi padca s senika, je z vozičkom, ki ga je potiskal eden izmed njegovih vnukov, obvozil velik del svoje farme. Umrl je v Franciji med prvo svetovno vojno, čeprav zame ni nikoli umrl. Ni živel samo v moji krvi in mesu, tudi duha imam njegovega. Z mano hodi po poljih Malabarovine, jih opazuje, ko zelenijo in rodijo, in me sili, naj bolj in bolj spozna­vam zemljo, ki je moja lastnina. Nekako živi v vsem, kar smo storili, v vseh poizkusih, ki smo jih naredili. Njegovega duha je podedovala moja hči, ki prav tako strastno ljubi polja, govedo, gozdove in reke.
Zato natančno vem, kako bi čutil, ko so uspeli po­izkusi, ki smo jih naredili na naši zemlji z lucerno, ko zredimo leto za letom na pašnikih več in več go­veda, ko žanjemo tam, kjer so bili nekoč jarki in golicave, kjer še plevel ni mogel roditi.
Poizkusi so bistvo pravega »živega« kmetovalca. Sovražim mrtvilo in prepričanje, ki sloni na besedah: »Če je bilo dovolj dobro za mojega deda, bo tudi zame dobro.« Včasih je imel ded v svojih navadah prav, toda to se je dogajalo pogosteje v Evropi kot v naši deželi. Zaradi tega je kmetovalec novejših evropskih prednikov na splošno toliko boljši pridelo­valec kot ameriški farmar, ki je potomec starih ameriških rodov. Evropski kmetovalec je dober, ker se deloma drži starih navad in ker deloma dela po­izkuse. Vedno išče boljših poti in njegove izkušnje se veliko bolj ujemajo z dogajanjem v naravi kot obi­čajno kopanje zemlje večine ameriških farmarjev.
Na Malabarovini smo se naučili mnogo stvari; ne­katere so bile drobne in majhne in so prihajale v poštev samo pri nas, druge so bile bistvene in po­membne za nas in vse druge. Nekatera odkritja so bila posledica premišljenih poizkusov. Pogosteje pa so se nam posrečila po naključju in so bila samo po­sledica pogleda, ki je opazil, kaj se godi pod našimi nogami in okoli nas.
Pred tremi leti nam je poletno deževje preprečilo zadnje delo z žitom. Žito je lepo raslo, vendar se je močno zaplevelilo. Pomembno je, da se je zaplevelilo zgoraj in spredaj. Skraja smo se vznemirili zaradi ple­vela, toda ko so prišli vroči avgustovski dnevi in zgodnji september, sem odkril, da je bila zapleveljena zemlja vlažna in hladna, kjer pa med žitom ni bilo plevela, je bila zemlja vroča, suha in razpokana. Kjer je rasel plevel, je bilo žito višje, klasi so bili večji in zrno je bilo debelejše. Precej podobno je bilo tudi naslednje leto in tudi uspehi so bili enaki. To odkritje je povzročilo cel roj premišljevanj, ki so nas vodila k novim odkritjem.
Naša odkritja in opazovanja so postavila na glavo staro in ustaljeno prepričanje, da plevel odsrkava vlago rastočemu žitu in da plevel, kakršen koli je, slabi rast posevkov. Jasno je, da je bilo z našimi žit­nimi polji nekaj narobe, toda ne z naravo, ampak z navadami.
Plevel je vsrkal vodo in prenesel vlago v ozračje, tega nismo zanikali in o tem tudi nismo dvomili. Zato smo morali odkriti, zakaj je bila zemlja pod plevelom še vedno vlažna, čeprav smo zemljo izsuševali, in zakaj je bila na poljih, kjer ni bilo plevela, zemlja suha, prašna in krhka kot pogača. Vsekakor je bil prvi vzrok senca; zapleveljena zemlja je bila bolj zaščitena kot deli polja, kjer je žito samo dajalo spre­minjajočo se senco in sta sonce in veter sušila zemljo. Toda pri nadaljnjem opazovanju smo prišli še do drugega odkritja, ki je pokazalo, kaj še bolj pospe­šuje vlažnost in rast na zapleveljenih poljih. Odkrili smo, da voda po dežju in hudih nalivih na nezapleveljenih poljih odteče in se nabira v nižjih predelih. Žito v spodnjih predelih je imelo preveč vode, med­tem ko je je imelo žito v zgornjih premalo ali pa sploh nič, ker je odtekla. V plevelnatem žitu na istem polju se zaradi rahlo valovite zemlje to ne zgodi. Voda se ne nabira v nižjih predelih in ne odteka. Ostane tam, kamor je padla.
V Zenesvillu v Ohiu, na postaji Soil Conservation Servicea, smo dobili del odgovora glede vlage. Bil je zelo preprost — večina dežja v vročih, suhih dneh poznega poletja pade v obliki neurij ali hudih neviht in kaplje z vso težo padajo na suho zemljo. Vsaka kaplja zaradi velikosti in udarca dejansko zalepi zemeljsko površino in povzroči, da površina ne pre­pušča naliva, ki sledi. Zaradi tega deževnica v pre­delih, kjer ne rase plevel, odteče in se nabere niže, kjer žito na pol poplavi. Zelo pogosto je ponovno deževje predrlo manj kot palec površine.
V zapleveljenih predelih težke deževne kaplje niso nikoli treščile na zemljo kot debele vodne kroglice. Udarjale so ob žito in liste in ob plevelna stebelca in vsaka težka kaplja se je raztreščila in dež ni dosegel zemlje v velikih, uničujočih kapljah, ampak kot blag, mil dežek, ki so ga navajeni v severni in srednji Evropi. Izsušene in žejne zemlje ni zapečatil pritisk težkih kapelj; kot goba je posrkala vlago tam, ka­mor je padla. Vode niso odtekale, obstala je, kamor je padla, enako porazdeljena po vsej plevelnati po­vršini. Poizkusi na zenvilskih poizkusnih poljih so pokazali, da odteče sedemdeset odstotkov vode, če pade na vročo in golo zemljo sredi poletja, v nižje predele. Na zemlji, ki jo je pokrivalo zelenje, je ostala vsa voda tam, kamor je padla.
Seveda resen kmetovalec zaradi tega ne bo zane­marjal s plevelom polj, pač pa mi na Malabarovini zaradi tega ne nasprotujemo plevelu v žitu. Lahko sklepa, da ne nasprotujemo tudi zaradi tega, ker nam po žetvi ostane v zemlji mnogo organskih snovi, ki jih s plevelom zaorjemo v zemljo, v njeno korist in v korist letine, ki bo šele zrasla. Marsikateri kmeto­valec zaradi tega seje med žito krmilne trave.
To odkritje je pospeševalo nadaljnja premišljeva­nja. Prvič smo premišljevali, kaj je pravzaprav ple­vel. Prišli smo do različnih razlag, mogoče je bila najboljša ta, da so rastline, ki rastejo tam, kjer niso zaželene. Velike vijolice so na našem vrtu najhujši plevel, s katerim se moramo bojevati, toda v drugih predelih si ljudje zelo prizadevajo, da bi jih vzgojili.
Svilnica, ki so jo imeli nekoč za enega od najhujših plevelov, je danes eden izmed najdragocenejših pri­delkov za industrijsko kemijo. Iz semena pridobivajo olje, njen puh pa je prav tako dober za polnjenje blazin, žimnic in rešilnih pasov kot vzhodnoindijski kapok. Njeno stebelce vsebuje mleček, iz katerega izdelujemo gumo in vlakno, ki lahko nadomešča ko­nopljo in vsa vlakna, ki jih uporabljajo za vrečevino in vrvi. Navadna ambrozijevka, o kateri so vedeli povedati toliko slabega, češ da povzroča seneni nahod, je pri nas dobrodošla za deteljo. Uporabljamo jo zato, da daje senco mladim in nežnim rastlinam, in zdi se, da prav tako učinkovito razbija težke deževne kaplje kot plevel v žitnem polju. Mogoče je celo, da sta si z mlado deteljo nekako v rodu in da se obe rastlini med sabo okoriščata, ali pa da ima ambrozijevka neko sposobnost, ki izboljšuje zemljo, posebno revno zem­ljo. Vsekakor ne dvomim o njeni koristnosti za deteljo in lucerno.
Zavoljo vsega tega smo začeli premišljevati o so­rodnosti med rastlinami. V naravi nobena rastlina ne raste posamič, in če bi se polja povrnila v prvotno stanje, bi opazili, da rastejo določene rastline vedno skupaj. Zdi se mi, da sta najlepši primer bela detelja in modra trava, ki je v naši deželi tako gosta. Če spremenimo polje, tudi takšno, ki skromno rodi, spet v naravno obliko pašnika, to se pravi, če ga bo človek prenehal obdelovati in spustil nanj živino, se bosta takoj razrasli bela detelja in modra trava, skraja skupaj, ko pa bosta posrkali ves dušik iz zemlje, bo začela modra trava veneti in bo nazadnje popol­noma izginila. Nato se bo razrasla divja bela detelja in bo kraljevala dve ali tri leta, dokler ne bo s svo­jimi koreninicami obnovila v zemlji dušika. Kmalu nato bo zrasla spet modra trava, ki bo zadušila dete­ljo. Dve ali tri leta bo rasla po večini modra trava, dokler ne bo spet izčrpala vsega dušika in se bo spet prikazala bela detelja.
Nobena setev ni potrebna. Narava sama skrbi za­njo, kar je velika skrivnost, čeprav sem prepričan, da bi te skrivnosti z natančnimi preiskavami lahko raz­vozlali. Priložnostna uporaba apna in fosforja samo poveča kakovost pašnika, ne spremeni pa osnovnega sorodstvenega razvoja. Imamo veliko juter pašnikov modre trave in bele detelje, pa so prav tako nezapleveljeni kot angleška travica. Sorodnost med modro travo in belo deteljo je tako močna, da se noben ple­vel ne more razrasti med njima, če ni dovolj žilav. Na Malabarovini je bilo to sorodstvo tako močno, da skoraj nismo mogli zaradi njega pridelovati dragocene visoke detelje.
Visoka detelja je sorodnica divje bele detelje in obnavlja dušik v zemlji veliko hitreje kot njena pritlikava sorodnica, vendar povzroča, da v dveh ali treh letih preraste polja z visoko deteljo, ki smo jo imeli namen pokositi za seno, krmo in beljakovinsko dopolnilo, večidel bujna modra trava.
Vsekakor so med pridelki še druga sorodstva. Eno izmed njih je med sojo in žitom. Do tega spoznanja smo prišli spet po naključju, ker sta se posevka pome­šala tam, kjer sta dve njivi segali druga v drugo. Kjer sta po naključju rasli soja in žito skupaj, sta bili moč­nejši in bolj zdravi kot na polju, kjer sta rastli ločeno vsaka na svoji zemlji. Naslednjega leta smo posadili sojo v vrste poleg žita in smo ju skupaj poželi in spravili v kašče in tako ustvarili najboljše razmerje v okisani krmi za govedo in krave mlekarice. Uspehi so bili isti kot pri prvem naključnem poizkusu: oba pridelka sta bila krepkejša in bolj zdrava, kot če sta rastla ločeno. Naredili smo še korak dalje in nismo posadili soje samo poleg žitnih vrst, ampak tudi med­nje. Uspehi so bili dobri in precej prepričevalni in krmo, ki smo jo pripravili za govedo, bi komajda še lahko izboljšali. Trava je zrasla tri ali štiri čevlje visoko in je celo pognala vitice, kar da misliti, da je bila soja nekoč plezalka, in semena so bila znatno boljša kot pri travi, ki je rasla na ločenem prostoru.
Vzroki za to se mi zde precej jasni. Fižol, ki smo ga posadili, je bil preklar, ne tisti, ki ga gojijo za zrnje. Fižol ima korenine, ki se globoko razraščajo, včasih celo do trideset palcev, posebno če raste ob žitu, in ker je fižol stročnica, vsebujejo koreninice dušik. Ker režemo fižol že zelen, preden dozori, posrka iz zemlje med dozorevanjem malo rudnin. Zato smo nadomestili poljski plevel s sojo, da je pokrivala zemljo. Fižol pa ni samo proizvajal velikih količin dušika v zemlji, ampak je dajal tudi senco in vlago zemlji in je julija in avgusta razpršil deževne kaplje v roso, ki jo je žejna zemlja lahko posrkala. Zakaj je fižol koristil žitu, je bilo dovolj lahko od­kriti, toda zakaj je žito koristilo fižolu, tega ne vem, mogoče ker ima rad hlad in delno senco v vročih mesecih. Vse to sodi v sorodstvo med rastlinami, o čemer pa vemo mnogo premalo, ker smo premalo raziskovali. Vem samo za dejstvo, ki sem mu bil priča. Z izkoriščanjem sorodstva med rastlinami smo dobili na isti površini boljšo krmo, in še več, zemljo smo obogatili z dušikom, izkoristili smo nalive in usta­vili erozijo.
Poizkusili smo saditi grašico in grah; obe sta stroč­nici, ki sta mnogo cenejši kot fižol in ajda, ki sicer ni stročnica, vendar je dobra hrana za čebele in daje z žitom sijajno klajo. Dosegli smo spodbudne uspehe, čeprav še niso zanesljivi.
Sorodstvo med žitom in stročnicami ni nič novega. Kmetovalci na Jugu le redkokdaj posejejo žito brez graha in že dolgo pred njimi so Indijanci poznali sorodstvo med žitom in stročnicami, čeprav niso ve­deli, da je dušik pospeševal rast debelega in zele­nega žita. Le redkokdaj so posejali žito, ne da bi na istem hribu posadili tudi fižol.
Komajda smo preživeli dan brez novih ugotovitev pri tako imenovanih čudežnih, čeprav samo prepro­stih posledicah naravnih zakonov. Nekaj jih opisujem v tej knjigi in posebno v poglavju, ki temu sledi, ker opisuje Edwarda Faulknerja, ki je tudi znal brati svoj košček zemlje. Nikomur v poljedelstvu, gospo­darstvu in zgodovini človeštva še ni uspelo, da bi naredil najprej načrt in ga potem zemlji vsilil. V člo­veškem napredku in v vseh odkritjih se stvari med sabo prepletajo in so večen krog, ki sloni na opazo­vanjih in na koristi tega, kar so ljudje opazili, toda vedno zgolj in samo v mejah naravnih zakonov in nji­hovih koristi.

Vir: Louis Bromfiled, Vesela dolina

Kmet

19.12.2009

Kmet

Dober kmetovalec je vedno eden od najbolj izobraženih in najbolje vzgojenih ljudi v naši družbi. Pri našem divjem industrijskem razvoju smo hoteli pozabiti, da je poljedelstvo osnova vsega našega gospodarstva in da je bilo poljedelstvo vedno osnova gospodarske zgradbe vsakega naroda. Vedno je bilo tako v zgodovini in tako bo, dokler bodo živeli ljudje na zemlji. Radi pozabljamo, da je bil človek, ki je imel zemljo, jo negoval in dobro obdeloval, vedno temelj naše ljudske neomajnosti, ne samo gospodarske, ampak tudi socialne. Malo velikih voditeljev je prišlo iz zloglasnih četrti ali celo iz predmestij. V Franciji, Angliji in Ameriki, kamor koli se obrnemo, je prišla večina mož, ki so oblikovali usodo narodov, z zemlje ali iz mestec. Velika večina voditeljev, celo med in-dustrialci in finančniki, je prišla od tam. Kot ljudstvo ne cenimo dovolj naših kmetov; globoko sem prepričan, da tudi kmetje ne cenijo sami sebe dovolj. Poznal sem ljudi vseh vrst, veliko jih je slovelo po mnogo državah, toda za družbo, za prijeten pogovor, modrost in sposobnost ne bi dal nikomur prednosti pred dobrim kmetom.
Še dve lastnosti sta onkraj kraljestva raziskujočega duha in visoke izobrazbe, brez katerih nihče ne more biti dober kmet. Mislim, da mora imeti obe prirojeni. Gre za strastno ljubezen do zemlje, ki je njegova last, in razumevanje in sočutje do živali. Ne verjamem, da si je mogoče tidve lastnosti priučiti; gre skoraj za mistični lastnosti ljudi, ki so malo čez les in ki so zelo blizu Naravi.
Često ljudje na stare dni spoznajo, da imajo te lastnosti, ne da bi sploh zanje vedeli. Niso jih kar na lepem pridobili, ampak so bile vedno prisotne. Odkrijejo jih popolnoma po naključju, pri ribolovu, na izletu ali ko kupujejo kmetijo.

Vir: Louis Bromfiled, Vesela dolina

Ekološko kmetovanje je pri pridelavi koruze in soje učinkovitejše kot konvencionalno

29.11.2009

Biodiversity-on-an-organic-farm

Ekološki način kmetovanja daje enake donose koruze in soje, kot konvencionalni, vendar pa porabi 30 odstotkov manj energije, manj vode in nič pesticidov, kaže študija, ki so jo 22 let izvajali v ZDA.
David Pimentel, profesor ekologije in kmetijstva na Univerzi Cornell zaključuje, “Ekološko kmetovanje ponuja resnične prednosti pri poljščinah kot so koruza in soja.”
Pimentel je avtor študije, ki je objavljena julijski številki Bioscience (Vol. 55:7) in analizira okoljske, energetske in gospodarske stroške in koristi ekološke pridelave soje in koruze v primerjavi s konvencionalno. Študija je povzetek najdaljše primerjave ekološkega in konvencionalnega kmetovanja, ki je bil kdaj izveden v ZDA.
“Ekološko kmetovanje porabi v povprečju 30 odstotkov manj fosilne energije, poleg tega pa tudi prispeva k temu, da se v tleh ohrani več vode, povzroča manjšo erozijo, ohranja kakovost tal in ohranja več bioloških sredstev (mikroorganizmi, deževniki, humus) kot konvencionalno kmetijstvo” dodaja Pimentel.

Med študijo so primerjali tri vrste kmetij. Konvencionalno kmetijo, kjer so uporabljali priporočene količine pesticidov in gnojil. Ekološko živinorejsko kmetijo, na kateri so uporabljali živalski gnoj in poljedelsko ekološko kmetijo na osnovi stročnic, kjer so uporabljali triletni kolobar grašice/koruze in rži/soje in pšenice. Na ekoloških dveh kmetijah so kmetovali povsem brez umetnih gnojil in pesticidov.

V raziskavi sta sodelovala tudi kmetijski ekonomist James Hanson z Univerze v Marylandu in mikrobiolog David Douds Jr. z oddelka za kmetijstvo z USA Agricultural Research Service.

Primerjali so dejavnost gliv v tleh, pridelek, energetsko učinkovitost, stroške, kako se s časom spreminjajo organske snovi v tleh, kopičenje dušika in spiranje nitratov pri ekološkem in konvencionalnem načinu kmetovanja.

“Najpomembnejše, kar smo ugotovili je, da so bili donosi koruze in soje v vseh treh sistemih enaki,” je dejal Pimentel, ki je ugotovil, da so bili donosi koruze na ekoloških kmetijah nižji približno za tretjino v prvih štirih letih študije. Ugotovili so tudi, da ekološke kmetije dajejo večje donose kot konvencionalne v posebej težavnih pogojih, kot je npr. suša. Razlog za to je bil, da sta veter in erozija na konvencionalnih kmetijah degradirala tla, medtem ko so se tla na ekoloških kmetijah stalno izboljševala iz organskih snovi in s pomočjo vlage in mikrobiološke dejavnosti.

Dejstvo, da ekološko obdelana tla absorbirajo in zadržijo velike količine ogljika vpliva tudi na globalno segrevanje, je dejal Pimentel in poudaril, da ekološko kmetovanje poveča količino ogljika v tleh od 15 do 28 odstotkov. To pomeni, da z ekološkim kmetovanjem prenesemo iz ozračja v tla 1580 kg dušika na hektar zemlje.

Druge ugotovive, ki jih dala raziskava:
V sušnih letih v obdobju od 1988 do 1998 so bili donosi koruze na poljedelski ekološki kmetiji, ki je temeljila na stročnicah, za 22 odstotkov višji od donosov na konvencionalni kmetiji.
– Ravni dušika v tleh ekoloških kmetij so porasle od 8 do 15 odstotkov. Spiranje nitratov je bilo približno enako na ekoloških in konvencionalnih kmetijah.
Ekološko kmetovanje je zmanjšalo lokalno in regionalno onesnaževanje podtalnice, ker ne uporablja kemikalij.

Pimentel je opozoril, da si posevki na ekoloških kmetijah ne morejo slediti tako pogosto kot na konvencionalnih zaradi odvisnosti med kulturami, zagotavljanja gnojil v tleh in nadzora nad škodljivci ter da je cena fizičnega dela na ekoloških kmetijah približno 15% višja kot na konvencionalnih. Toda cena, ki jo ekološki pridelki dosegajo na trgu, je višja in še vedno zagotavlja enak ali višji neto donos na hektar kot pri konvencionalnem kmetovanju.

Ekološko kmetovanje je zelo konkurenčno pri pridelavi koruze, soje, pšenice, ječmena in drugih žit, pravi Pimentel, mogoče pa ni tako zelo primerno za pridelavo rastlin kot so grozdje, jabolka, češnje in krompir, ki imajo več težav s škodljivci.

Študijo je financiral Inštitut Rodale in je sestavni del obširne primerjave ekološkega in konvencionalnega kmetovanja.

Vir: Materiali, ki jih je izdala Cornell University.

Permakulturna načela v praksi

7.10.2009

Na Youtube.com sem našel tale video.

<a href="'about:‘ target=_blank>

Zdelo se mi je, da dokaj dobro povzema bistvo permakulture, kot jo razumem jaz. Zato sem si izpisal sporočilo videa, ki ga najdete spodaj.

Permakultura ima tri osnovna etična načela:
– skrb za zemljo
– skrb za človeka in
– delitev presežkov

Osnovni principi permakulture, ki nam pomagajo oblikovati trajnostno življenje v izobilju, so:
narava je naš vzor. Pri vsem kar delamo v naravi, se zgledujemo po naravi.
iščemo povezave in tokove. S svojimi posegi se vključimo v te povezave in tokove ali jih vzpostavimo. Nikoli se ne borimo proti njim.
Oblikujemo in skrbimo za odnose med različnimi dejavniki v naravi. Tudi med ljudmi.
Dajemo prednost biološkim – naravnim virom pred uporabo fosilnih goriv ali kemikalij
Poskušamo čimbolj zmanjšati obremenitev okolja. Tudi npr. z uporabo bioloških čistilnih naprav, kjer rastline prečiščujejo odpadno in kanalizacijsko vodo.
Poskušamo čimvečkrat uporabiti določen naravni vir. Npr. ponovno uporabimo odpadno vodo iz umivalnikov in kadi, če imamo pomanjkanje vode na vrtu.
Čimbolj poskušamo uporabljati obnovljive vire energije – sonce in veter. Rastline ujamejo in shranijo sončno energijo. Prav tako jo lahko tudi mi.
Veselimo se različnosti in jo cenimo, kajti različnost nam daje prožnost in resnično obilje. To velja tako za združbo rastlin v vrtu, kot za različnost med ljudmi.
Vsaka stvar (rastlina, žival, objekt, veter, voda…) naj služi večim namenom. Npr. ognjič služi za okras, lahko ga jemo, privlači koristne insekte, uporaben pa je tudi kot zdravilno zelišče.

Da bi dosegli večje trajne donose je potrebno poskrbeti:
– da se zemlja-prst ne siromaši z rastjo in odnašanjem pridelkov.
– da upočasnimo potovanje vode čez naše zemljišče.

Gradimo sistem, ki ne bo potreboval vsako leto veliko gnojila, komposta, da bi prinašal pridelek. Permakulturni sistem je sistem, ki se vzdržuje sam. To dosežemo s kompostiranjem na licu mesta. Rastline ki zrastejo in niso več uporabne, uporabimo za zastirko, ki trohni in se kompostira, kjer je zrasla. Uporabljamo tudi rastline, ki iz ozračja vežejo dušik v zemljo, predvsem metuljnice.

Vrt, ki deluje kot gozd – gozdni vrt. To je tesna združba mnogih rastlin in živali, ki so naseljene skupaj tako, da pomagajo – koristijo druga drugi. Da podpirajo druga drugo in izboljšujejo pogoje druga drugi. Nekakšno rastlinsko božje kraljestvo. To je vrt, ki sam proizvaja pogoje za lastno plodnost. Vrt, ki hrani ljudi in samega sebe.

Kadar sami sebe vidimo kot del narave in delamo z naravo, bo narava delovala z nami.

 

Drevesa in grmi naše kmetije

12.09.2009

Na naši kmetiji v gozdu (4 ha) ali v sadovnjakih rastejo:

1. Navadna bukev (Fagus sylvatica). Zelo veliko dreves.
2. Navadna smreka (Picea abies). Zelo veliko dreves.
3. Bela jelka (Abies alba). Manj kot 20 dreves.
4. Navadni brin (Juniperus communis). En grm.
5. Rdeči bor (Pinus sylvestris). Nekaj dreves.
6. Navadni macesen (Larix decidua). Nekaj dreves.
7. Navadna krhlika (Frangula alnus).
8. Iva (Salix caprea).
9. Povešava vrba (Salix babylonica). Dve drevesi.
10. Trepetlika (Populus tremula). Nekaj dreves.
11. Siva jelša (Alnus incana).
12. Navadna breza (Betula pendula). Manj kot 10 dreves.
13. Navadni beli gaber (Carpinus betulus). Doslej vem za eno drevo.
14. Pravi kostanj (Castanea sativa). Veliko dreves.
15. Češnja (Prunus avium). Več dreves različnih sort. Med drugimi tudi bela sorta.
16. Višnja (Prunus cerasus). Eno drevo.
17. Marelica (Prunus armeniaca). Eno drevo. Letos prvič obrodila eno (1) marelico.
18. Sliva (Prunus domestica). Kakšnih 20 do 30 dreves. Več sort – zgodnje modre in rumene ter pozne modre. Letos so obrodile tako obilno kot že kakšnih deset let ne.
19. Navadna jablana (Malus domestica). Kakšnih 10 – 20 dreves. Več sort – v glavnem zgodnje sorte. Prevladujejo stare domače sorte.
20. Navadna hruška (Pyrus communis). Kakšnih 20 – 30 dreves. Več zgodnjih in poznih sort. Prevladujejo stare domače sorte.
21. Drobnica (Pyrus pyraster). Eno drevo.
22. Lipovec (Tilia cordata). Eno drevo.
23. Navadna lipa (Tilia platyphillos). Eno drevo.
24. Graden (Quercus petraea). Zelo veliko dreves. Temu drevesu pri nas rečemo preprosto hrast.
25. Beli (ali gorski) javor (Acer pseudoplatanus). Precej dreves.
26. Navadni oreh (Juglans regia). Pet dreves.
27. Navadna jerebika (Sorbus aucuparia). Verjetno manj kot 20 dreves.
28. Navadni nagnoj (Laburnum anagyroides). Doslej vem za eno manjše drevo.
29. Mali jesen (Fraxinus ornus).
30. Veliki jesen (Fraxinus excelsior)
31. Črni bezeg (Sambucus nigra). Veliko grmov.
32. Navadna leska (Corylus avellana).
33. Forzicija (Forsythia sp.). En grm.

Na prvi pogled velika pestrost, vedar samo na prvi pogled.
Če se omejimo na gozdna drevesa – 16 različnih vrst dreves, lahko kmalu ugotovimo, da večino gozda sestavljajo zgolj štiri vrste dreves: navadna bukev, navadna smreka, pravi kostanj in graden (hrast). Vse ostalo so manjšinske vrste.

Razlika med ekološkim in konvencionalnim kmetovanjem

9.09.2009

Edina razlika med ekološkim in konvencionalnim kmetovanjem je v količini IQ / ha.

Kako nabirati koprive?

8.09.2009

Stinging-nettle

Prav ta vikend sem izvedel kako nabirati in celo jesti presne koprive in se pri tem ne opeči…
Liste moraš prijeti s spodnje stran, jih več hkrati zavihati navzgor in odtrgati. Potem navzgor zavihane liste zviješ v svitek, jih povaljaš med prsti kot bi zvijal cigareto. S tem polomiš iglice, ki pikajo in potem lahko koprivo poješ surovo. Iglice, ki opečejo so namreč samo na zgornji strani. 
Sem že poskusil in zares deluje.

Kako se očistiti, če se osmolite?

6.08.2009

Najboljši način, da očistite smrekovo smolo z rok, orodja ali obleke je, da natrete madež z navadnim jedilnim oljem. Ko se smola opusti sprete z milom.
Drugi način, uporaben predvsem za orodje je WD40.
Tretji način je (če ga imate blizu) dodobra trhlen smrekov štor. Madež namažemo z že zelo strohnelo smrekovo maso. Po besedah našega gozdarja je to odličen način čiščenja smolnih madežev.