Ta pomoč je seveda odvisna od prvotnega položaja. Tako poskušam na preveč gnojenih površinah povrniti ravnovesje s sejanjem rastlin, ki iz zemlje črpajo veliko hranilnih snovi. Če želimo obnoviti enostransko obremenjena ali izčrpana tla, moramo poskrbeti za zdravo življenje v njih. Za taka tla je nadvse pomembno, da zagotovimo dobro tvorbo humusa. Zato najprej na površino prinesemo čim več biomase. Za podor je zlasti pomembna dobra mešanica, da se lahko posamezne rastline dopolnjujejo. To poveča trdnost sistema, vrednost tal, organizmov v njih in koristnih živali. Če to biomaso pustimo na tleh. koristimo tlom in tamkajšnjim organizmom. S počasnim razpadanjem podo-rin jeseni se tvori rodoviten sloj zemlje, s katerim lahko najbolje podpremo obnovitveno moč narave. Z biomaso in rahljanjem zemlje (koreninski sistem rastlin, ki smo jih posadili), postanejo tla plodna, to pa je najpomembnejši pogoj za dobro prehodno rast rastlin. Dodatna prednost je, če so tla površine, na kateri tako kmetujemo, nenehno prekrita z visoko zastirko. Tako so zavarovana pred vremenskimi vplivi (veter, vreme, padavine, temperatura in sonce) in lahko odlično skladiščijo vodo in hranilne snovi. Rastlinska odeja učinkuje kot prešita odeja in varuje tla pred zmrzaljo, tako da ne zmrzne tako globoko in zmrzne šele kasneje.
Zato lahko organizmi v tleh nadaljujejo svoje delo še do pozne jeseni in zime. Ko se jeseni in pozimi sprehajam po zemljišču, redno na različnih mestih preverjam stanje tal. Najboljša potrditev za dobro opravljeno delo je, če sežem z roko pod snežno odejo in odkrijem, da zemlja ni zmrznila.
Podorine
Predvsem stročnice veliko prispevajo k boljši kakovosti tal. Njihovi različno oblikovani koreninski sistemi (od plitvih do globokih) jim omogočajo rast na najrazličnejših krajih. Največja prednost stročnic je, da s pomočjo bakterij vežejo dušik in ga dovajajo v tla. Bakterije (zlasti iz rodu Rhizobium) živijo v tesni simbiozi s svojim koreninskim sistemom in tvorijo t. i. koreninske gomoljčke oz. nodule (gomoljčne bakterije). V teh koreninskih gomoljčkih lahko iz zraka vežejo dušik in ga oddajajo v prehransko verigo rastline. Bakterije dobijo od rastline v simbiozi kot protiuslugo predvsem ogljikove hidrate, kijih potrebujejo za svojo rast. Ta simbioza nudi vsem njenim udeležencem le prednosti. Potem ko rastline odmrejo, razpadejo, in iz njih nastane hranilen humus. Nato najdemo v tleh veliko več gomoljčnih bakterij, kot jih je bilo prvotno. Potemtakem stročnice ne koristijo le prvotnemu sodelavcu v simbiozi, ampak tudi celotni okolici.
Najbolj znane predstavnice te rastlinske skupine so metuljnice (Fabaceae). Zaradi njihovih sodelavcev v simbiozi zelo dobro rastejo tudi na suhih tleh in tleh z malo vsebnostjo dušika. Ta rastlinska družina obsega mnogo vrst in je razširjena po vsem svetu: vanjo uvrščamo na primer grah, fižol, vrste detelj, volčji bob in marsikatere druge.
Vendar dobre podorine niso le stročnice – na boljšo kakovost tal očitno vplivajo tudi različne vrste zelja, ogrščica, repa, sončnica, ajda in druge, saj v kratkem obdobju tvorijo veliko listne mase in plodov.
Moja metoda
Sam pustim, da jeseni na mojih površinah s podorinami ostane rastje. Naravni krogotoki opravijo delo namesto mene: rastlinsko odejo potlači prvi močan sneg in prične se proces razpadanja. To je po mojih izkušnjah najboljši in najbolj uspešen način za izboljšanje kakovosti tal. Proces razpadanja poteka počasi, saj se biomasa ne more tako hitro zgostiti, kot se to zgodi pri pokošenem materialu. Zaradi mešane kulture sta višina in struktura rastlin zelo različni, tako da je jeseni površina na videz sicer zelo zarasla, vendar se zato biomasa ne more posesti, ampak se medsebojno zagozdi. Na obdelanem vrtu je vedno dober pretok zraka in pogoji za obnovo tal so najboljši.
Ena površina, ki jo tako izkoriščam, prinese ogromno koristi in tudi bogat pridelek. Lahko jo po mili volji spreminjamo, uporabljamo za različne glavne kulture in kmetovalne postopke (sadni vrt, ograde itd.), na njej kmetujemo z Živinorejo ali brez nje. Glede na potrebo in uporabo lahko poljubno dodajamo medovite rastline, zdravilna zelišča ali začimbnice – rastline, ki bi jih sicer morali dodatno gojiti. Tudi starodavno žito je za to izjemno primerno. Čim pestrejši je posevek, tem trdnejši je sistem in večji dobiček. Druga korist površin s podorinami je v dejstvu, da tudi drugim bitjem zelo koristi, če rastejo rastline skupaj. Zato pogosto sejem sončnico in konopljo, saj predstavljata odlično hrano za ptiče. Za vzdrževanje koristnih živali, ki zbirajo nektar in cvetni prah (čmrlj, čebela, tančičarica, trepetavka itd.), je dobro dodati različne domače divje rastline, kot so modri glavinec (Centaurea cyanus), rman (Achillea millefolium), ognjič (Calendula officinalis), barvilna pasja kamilica (Anthemis tinctoria), prava kamilica (Matricaria chamomilla), razprostrta zvončica (Campanula patula), navadni gabez (Symphytum ojficinale) in številne druge.
Če podorine pustimo, si poleg košnje prihranimo še veliko drugega dela: rastline lahko tako dozorijo, cvetijo in razvijejo semena. Prihodnje leto nam ni treba več posejati novega posevka. Številna semena pojedo tudi ptiči, nato jih v želodcih stratificirajo (pripravijo za kaljenje tj. odstranijo plast, ki preprečuje kaljenje) in raznesejo na druga področja. Če bi moral na svoji 45 hektarov veliki kmetiji stalno se jati in saditi rastline, bi s tem ob vseh drugih zadolžitvah porabil preveč časa Razen tega bi me nenehno kupovanje semenskih mešanic za velike površine veliko stalo, zlasti draga so semena za divje rastline!
Pri pripravljanju semenskih mešanic za strmine in pobočja pazim na to, da dodam največ semen rastlin s posebno globokimi koreninami, kot sta npr. volčji bob in detelja. Te ne izboljšajo le kakovosti tal, ampak s svojim globokim koreninskim sistemom utrjujejo pobočje (močne glavne korenine). Z močno rastjo in dobrim koreninskim sistemom povrh izboljšujejo sposobnost skladiščenja vode. Če takšno pobočje primerjamo s travnikom na podobni legije videti še jasnejšo razliko. V nasprotju z metrskimi koreninami volčjega boba in medene detelje bomo na takem travniku verjetno naleteli na trave s samo nekaj centimetrskimi koreninami. Tla in rastline v moji mešani kulturi »delajo« v mojo korist, in to ne le centimeter globoko. Na strmini in pobočju je ta učinek zelo pomemben, saj tam ob močnih padavinah lahko pride do visokega površinskega odtekanja, odnašanja humusa in zdrsov.
Posebno dobro se je izkazala mešanica medene detelje, lucerne, grašice, grahu, volčjega boba, sončnice in različnih gomoljnic, kot sta topinambur in repa. Ta posevek zelo hitro spodbudi življenje v tleh in proces razpadanja. S pomočjo te nenaporne metode podora sem brez košnje uspel pusta in suha tla svojih pobočij tako izboljšati, da sem že po dveh do treh letih sadil zahtevna sadna drevesa. Prav tako sem pobočja na Krameterhofu spremenil v bujne vrtove, ki jih lahko vidite danes.
Napaka
Metoda »vijuganja«, ki jo v vse večjem obsegu izvajajo na Gradiščanskem in na avstrijskem Štajerskem, je v nasprotju z zamislijo o naravnem podoru. Pri tej metodi celotno rastje čim bolj zdrobimo. Ne menimo se za to, da pri tem usmrtimo tudi najmanjša bitja, vključno s pikapolonico. Zdrobljeni material se takoj posuši, nato ga večinoma odpihne veter ali izpere dež. Posledica: gola tla so brez zaščite Prepuščena eroziji. Erozija povzroči, da se tla izsušijo in dobijo globoke razpoke (zlasti pri ilovnatih tleh). Drobno zemljo odnaša veter in živa bitja v zemlji utrpijo škodo. Pri močnih padavinah pride nato do poplavljanja in zdrsov. Ker tla vode ne morejo skladiščiti, upada tudi podtalnica, posledično usihajo tudi izviri in domači vodnjaki. Naposled tla izgubijo svojo naravno sposobnost obnavljanja. Tako postane vpliv uporabe kemičnih sredstev še bolj škodljiv. Na srečo ob takem razvoju nismo popolnoma nemočni! Naravi lahko v njenem procesu obnavljanja pomagamo tako da poskrbimo za naravno gnojenje z rastlinskimi mešanimi kulturami.
Vir: Sepp Holzer: Holzerjeva permakultura
Založba AMALIETTI&AMALIETTI, D.N.O.
Janežičeva 1
1000 LJUBLJANA
e-mail: amalietti@amis.si
Tel. 040 553 889
