Kakor Nellie Oakesova sem bil tudi jaz prepričan, da so farme »žive« in »mrtve« in da razlika ni v zemlji, ampak v ljudeh, ki jo obdelujejo. Če se peljete po kateri koli deželni cesti, boste razliko opazili.
Pri nas ni več nedotaknjene zemlje in večino nedotaknjene zemlje so dovolj dolgo obdelovali, da je dobila pečat in značaj ljudi, ki so jo obdelovali. Reči hočem, če je bil človek dober in če so dobri ljudje obdelovali zemljo sto ali več let, bo še vedno bogata in rodovitna. Ce pa so jo izkoriščali nespretni lakomneži, bo ostalo od nje le malo, kar bi koristilo ljudem in narodu.
Veselo dolino so kot druge pokrajine Združenih držav dovolj dolgo obdelovali, da lahko obračunamo in račune poravnamo. Če bi me vprašali, kakšno vrednost ima moja zemlja, ne bi mogel natančno odgovoriti, ker je spremenila vrednost. Včasih je bila samo dobra zemlja, katere razlika v vrednosti na dnu ali na hribu je bila neznatna, toda danes ni nobenega pravila. Vrednost farme glede njenih poslopij in rodovitnosti je lahko dvesto dolarjev na jutro, medtem ko je vredna sosednja samo dvajset do trideset dolarjev. Ravnotežje je odvisno od ljudi, ki so jo obdelovali in imeli v lasti. Kar so zanjo storili, je zapisano v zemlji, njihova varčnost, bistroumnost, moč, njihov čut za zemljo ali požrešnost, neumnost in nespretnost.
Na Malabarovini smo imeli na dnu Doline aluvialna polja, ki so bila izčrpana, in polja na strmih pobočjih, kot so bila Ansonova, ki so bila zelo rodovitna. Clem Anson je bil živahen kmetovalec, ljubil je svojo hribovito zemljo; možje pa, ki so obdelovali nižinska polja, so bili neumni, slepo lakomni in so dan za dnem uničevali svoje lastno premoženje.
Dober kmetovalec mora biti vse, vrtnar, mehanik, botanik, ekolog, veterinar, biolog in še marsikaj, toda znanje samo še ni dovolj. Imeti mora tudi občutek za vse, kar zadeva naravo. Biti mora, kar je povedal Konfucij v pregovoru, ki sem ga zapisal na začetek tega poglavja. Dober kmetovalec ve od dneva do dneva, od ure do ure, kakšno bo vreme, kakšni so njegovi posevki in kaj je z njegovimi živalmi. »Živ« kmetovalec ne gre na polje samo zato, da ga preorje, ker mora preobrniti zemljo, preden jo poseje s posevki, ki mu bodo prinesli nekaj denarja. Dober kmetovalec, »živ« kmetovalec je človek, ki se sem in tja ozre po brazdi, da bi ugotovil, če se mu zemlja za plugom drobi, kot se mora drobiti dobra, bogata zemlja. V svoji zemlji vidi prst, šteje deževnike in opazuje posevke, če so močni ali revni, in ugiba, kaj bi moral storiti, da bi bili njegovi pašniki temni in zeleni, njegovo žito visoko in močno. Človek je, ki se uči s kmetovanjem, in ki mu trave in bilke pripovedujejo svoje zgodbe. Človek je, ki mu dobra letina prepeva, medtem ko mu slaba žalostno očita. Človek je, ki ve, da pride vse iz zemlje, da mu zemlja odgovarja na vprašanja, ki ga mučijo. Zdi se mi, da je najsrečnejši človek, ker živi v svetu, ki je poln čudežev in vznemirljivosti in ki mu vlada kot nekakšen bogec; od njega je odvisno, ali bo njegov svet bogat ali pa bo propadel, ali bo reven ali slab. Človek je, ki ve, kako bogato lahko narava nagradi vestnega in bistroumnega delavca in kako grenko kaznuje neumne in lene.
Poljedelstvo je v mnogočem znanost, ki človeka najbolj zadovoljuje in je najbolj neizčrpna. Povezuje neštevilne vede in raziskovanja in z vsakim odkritjem se odpro nova področja, ki jih je treba preiskati. Z njim je tako kot z Veselo dolino, kjer se za vsakim hribom odkrije nov svet, poln dogodivščin in skrivnosti, svet, ki je sam v sebi popoln. Sem in tja kakšen profesor ali uradnik ali znanstvenik pokaže napačno pot, kot je storil človek, ki je verjel, da je umetno gnojilo čudodelno zdravilo za zemljine bolezni. Zapravili so veliko let in na milijone juter, ki so jih izsušili, oropali prsti, bakterij in deževnikov, da so kmetovalci odkrili, da umetna gnojila niso vse, ampak samo droben, čeprav življenjsko nujen del. Medtem pa je veliko kmetovalcev in veliko učenjakov zanemarilo dejanski postopek v zemlji; pozabili so, da je naravni postopek zdravja, rasti in ploditve silno zapletena zadeva, najsi bo to pri človeku, živali, rastlini, in da ni nobenih bližnjic, ki bi se ne izkazale na koncu kot slepilne in drage.
Kljub vsem raziskovanjem, kar smo jih napravili, so nam še vedno preostale skrivnosti, ki jih je mogoče raziskati, pa jih vendarle še niso razložili ali razumeli. Na tem področju ima »živi« kmetovalec svoje mesto — ker ve in čuti, kaj se dogaja v zemlji pod njegovimi nogami in na zemlji okoli njega, in ker so njegove stopinje najboljše gnojilo na njegovi kmetiji.
Najboljša knjiga, ki sem jo bral o zemlji in dogajanjih v njej, je »Poljedelski zakon«, ki ga je napisal sir Albert Howard (Oxford University Press). V njej poroča o delu z zemljo, kako jo ohranimo ali obnavljamo, in pisec obravnava problem z nekakšnim češčenjem in nekako skrivnostno; mislim, da so brez teh lastnosti napori vsakega učenjaka nesmiselni. Verjetno nihče ne ve več o zemlji in načelih, ki učinkujejo na rast in rodovitnost, kot ve sir Albert, a je vendarle ponižen pred mnogo večjimi skrivnostmi, ki jih še ni raziskal.
Njegov učenec in moj prijatelj je upravnik ene izmed velikih kobilarn v deželi in nekoč so ga poklicali, ko je lastnik spoznal, da vrednost njegovih žrebet hitro upada in da žrebeta odpovedo že v prvih mesecih šolanja. Poizkusili so vse, kar vedo rejci dirkalnih konj, da bi utrdili kosti in vztrajnost žrebet, ker so kobilarna in hlevi prišli ob dobro ime; kljub temu so se razmere neprestano slabšale in v stiski je lastnik poklical iz Anglije mojega prijatelja, učenca sira Alberta Howarda, ki je bil prepričan, da je zapisana zgodovina živali, rastlin in vsega človeštva v zemlji.
Zemlja v nekaterih kentuckyjskih in irskih predelih je slavna zaradi izredno lepih konj, ki jih tam vzgajajo in tekmujejo z njimi. Vzrok, zakaj je tako, je že dolgo znan; v teh predelih vsebuje namreč zemlja pravilno količino kalcija, fosforja in drugih rudnin, ki so potrebne za močne kosti in vztrajnost.
Kobilarna, ki jo je prijatelj prevzel, je bila v središču Kentuckyja, kjer so gojili konje. Ko je prišel na zemljo, ki naj bi mu pojasnila skrivnost propadanja kobilarne, je ugotovil, da so se zaradi dolgoletnega kmetovanja, ostrega podnebja, zmrzovanja, odjug in silovitega deževja količine kalcija in fosforja izčrpale ali pa jih je izlužilo. Ključ vsega je bil v zemlji. Nobena šola ne bo poboljšala konj, ki jih hranijo z izčrpano zemljo. Ko so vrnili zemlji kalcij in fosfor, so se žrebeta poboljšala in spet vrnila ugled starim hlevom dirkalnih konj, ki so nekoč sloveli po vsem svetu.
Ta prijatelj je bil »živ« kmetovalec, ki ve, kaj se godi pod njegovimi nogami. Odkril je, da je bila trava, ki so jo ogradili za kobile, z leti boljša in sočnejša kot trava na dobrih pašnikih, ki so bili v bližini, in to odkritje je povzročilo vrsto ugibanj o vplivih hormonov in izločanja živalskih žlez na zemljo. Odkritje je dopolnil, ko je skrbno preiskal druge konjske ograde in ugotovil, da je kobilji seč nenavadno gnojilen za modro travo v ogradi.
Kup dobro pripravljenega hlevskega gnoja ni samo mešanica določenih snovi, ki jih je mogoče izraziti s kemičnimi formulami. Ni samo kalcij, fosfor, kalij, dušik in vrsta rudnin, ki so jih živali pojedle in jih niso prebavile. Gre za vrsto skrivnostnih snovi — nešteto bakterij, hormonov, vitaminov, žleznih izločkov, o katerih vse premalo vemo. Kar poizkusite narediti analizo kupa gnoja in umetnega gnojila; čeprav bo umetno gnojilo imelo enako kemično formulo, še daleč ne bo enako zdravo učinkovalo na rast rastlin in rodovitnost zemlje. Najpomembnejše je, da umetno gnojilo ne bo vsebovalo nobenih organskih snovi, nobene rodovitne prsti, brez katere je vsako rastlinsko življenje bolno in pomanjkljivo.
Vem, da so ljudje, ki trdijo, da lahko vse povedano ovržejo, ljudje, ki so vzgojili nekatere rastline v lončenih posodah, napolnjenih s kemičnimi raztopinami, toda sam sem še vedno prepričan, da se kemiki motijo in da bi človeška rasa, ki bi se hranila z umetno gnojeno hrano, pretrpela škodo zaradi pomanjkanja skrivnostnih snovi, ki jih še ne poznamo. Iz lastnih izkušenj vem, da je velika razlika v okusu paradižnika, ki so ga vzgojili s kemikalijami, in okusu paradižnika, ki je zrasel iz tople, bogate zemlje, v kateri niso ovirali skrivnostnih naravnih postopkov.
Ne poznam bolj očarljivega doživetja, kot so sprehodi od malabarskega polja do polja, kajti vsako polje mi pove svojo zgodbo, in še nikoli nisem šel po zemlji, ne da bi bil kaj novega odkril ali se česa novega naučil.
Na propadajoči Baileyevini, ki smo jo nazadnje kupili, smo združili tri ali štiri kvadratna polja z namenom, da bomo napravili ozke pasove ob obrisih valujočih ledeniških gomil. Še danes nismo končali obnavljanja zemlje in njena površina nam je dobra šola o poljedelstvu.
Večina polj in farma, o kateri govorimo, leži tik pod hribom in z njegovega hrbta lahko preberete njeno zgodovino. Nekoč je bila precej dobra farma, morda prav tako dobra kot Ansonovina, toda ko smo jo kupili, je bila uničena, kot je lahko uničena samo farma v ledeniški ohijski pokrajini. Deset let jo je obdeloval človek, ki je bil iskreno prepričan, da je farma nekaj, kar je treba prekopavati, in ko izčrpa njeno rodovitnost, vzame farmar pot pod noge in najame novo farmo, še rajši pa vzame v najem nedotaknjeno državno zemljo in tako črpa rodovitnost zdaj tu, zdaj tam.
Takšna je bila poljedelska modrost, v kateri je zrasel, kot je bilo veliko ameriških kmetovalcev še prepojenih z naseljenskimi navadami. Da zaslužijo vsako leto manj in da nikoli ne pridejo na zeleno vejo, ga ni motilo, ravno tako ne dejstvo, da je po desetih letih farmo uničil in jo prodal za veliko tisoč dolarjev manj, kot jo je kupil, in da je tako uničeval svoje premoženje. Za revščino je dolžil vreme, težave z delavci, smolo in še ducat drugih stvari. Toda vzroki so bili jasni, o njih so govorila pod hribom razgrnjena polja tako jasno, kot bi zgodbo nanje napisal. Ni se nam še posrečilo, da bi izbrisali vse sledove in da bi vanjo vtisnili svoje.
Na prostoru, ki meri tristo jardov in je okoli neposlikanega skednja, so pridelki in trava zdravi. Po tem predelu so v desetih letih raztresali hlevski gnoj. Nikoli ga niso odkidali iz hleva, dokler ni govedu zaprl poti, nato pa so ga raztresli po ogradi okoli skednja, kjer je obležal in je njegove bogate lastnosti izpiral dež; ko pa ga je bilo tudi tam preveč, so ga morali odpeljati na najbližja polja, ki so še danes bogata.
Onstran tega predela je bila zemlja trda in grudasta, ko smo jo kupili, vsak griček je bil rumen in gol, brazde so izprale vode in prav tako dragoceno vrhnjo prst. Sem ter tja se je brazda spremenila v jarek. Prsti ni bilo več in nobenih razpadajočih organskih snovi, s katerimi bi se hranili črvi in bakterije in počasi ustvarjali zaloge dušika. Zemlja je bila mrtva.
V desetih letih niso zaorali nobenega rastlinskega gnojila in niso raztresli po poljih nobenega hlevskega gnoja. Kmetovalec je bil prepričan, da lahko umetna gnojila nadomestijo naravna in da je bilo na farmi mogoče lahko in hitro obogateti. Deset let je uporabljal samo umetna gnojila. Skraja je bilo učinkovito in zemlja je lepo rodila, toda vsako leto je bila letina slabša. Delovalo je kot morfij na morfinista, ki se mu vdaja nekaj let. Posevki so bolehali in hirali in napadle so jih bolezni in mrčes. Čez zimo je zanemaril zemljo in kalcij, fosfor in kalij je izlužil led, odjuga in močno deževje, dokler niso nazadnje ostali samo ilovica, pesek in prod, ki so osnova zemlje. Vse je postalo nekakšen cement s sledovi kislin, brez prsti, bakterij, črvov in živalskega življenja vseh vrst. Fazani, ki so živeli na tej farmi, so se takoj preselili na druga, bogatejša polja v soseščini. Zapustile so jo prepelice in včasih je bilo težko zasačiti celo zajca sredi prostranosti jalovega opustošenja.
Farmo smo imeli že več kot dve leti, vendar zaradi stiske z delovnimi močmi nismo uresničili svojih načrtov. Naredili smo, kar smo mogli, to pomeni, da smo počistili hleve, skedenj in prostor okoli skednja in raztresli gnoj, kolikor ga je bilo, po poljih. Raztresli smo tudi nekaj dehidriranega apna, da bi hitreje delovalo. Pripravili smo tri ali štiri njive in posejali pšenico.
Zgodba obnavljanja zemlje je bila zapisana na spodnjih poljih Baileyevine. Kjer smo najprej potresli apneni prah, je bila mešanica detelje in lucerne gosta in zelena. Kjer nismo potresli prahu, raste drobna, oguljena in revna trava. Kjer smo potresli gnojilo na pšenico ali kjer so podorali sladko deteljo, je bila pšenica zelena, bujna in polna. Na enem koncu sega ena izmed njiv v polja na Flemingovini, kjer smo posadili veliko lucerne, in tam so del njive preorali; kjer so podorali lucerno, raste prav tako zelena in močna pšenica kot tam, kjer smo raztresli konjski gnoj. V nižjih delih med griči, kjer je spralo in naplavilo vrhnjo prst, rastejo zdrava in polna pšenica in pridelki.
Nekoč, še prav kmalu, bodo ta polja enako zelena in rodovitna. Rasli bodo dobri pridelki in debelo, zdravo govedo; lucerna in žito, ki bosta tu zrastli in nam napolnili skednje in velike kašče s hrano za dolge zime, nam bosta hranili govedo, krave mlekarice in piščance, ki bodo pomenili večino dohodkov za vse na Malabarovini. Vsakokrat, kadar grem čez polje, odkrijem kaj novega in me na novo vznemiri, ko vidim, kako se počasi spreminja zanemarjena zemlja v skrbno gospodarstvo.
Moj ded je bil Škot in o njem sem veliko pisal v »Farmi«. Ko je imel šestnajst let, je zbežal od doma na kalifornijsko Zlato obalo. Od tedaj ni nikoli več od znotraj videl šole. Na sto jutrih je vzgojil in izšolal osem otrok in še je skrbel za mnoge revne sorodnike. Bil je eden izmed prvih posestnikov in eden izmed prvih borcev za boljše šolanje otrok v pokrajini, ki ni bila daleč od meje. Umrl je pri devetdesetih letih in je bil eden izmed najbolj izobraženih ljudi, kar sem jih poznal, čeprav je s šestnajstimi leti ušel iz šole.
Bil je strokovnjak za poljedelstvo, toda preden je postal strokovnjak, je moral poznati mnogo drugih stvari in predvsem lastno zemljo. Redkokdaj je v njegovem življenju minil dan, da se njegove stopinje ne bi vtisnile v njegova polja in sadovnjake in gozdove, in redkokdaj je minil dan, ko ni kaj novega, čeprav drobnega poizkusil. Celo pri osemdesetih letih, ko je ohromel zaradi padca s senika, je z vozičkom, ki ga je potiskal eden izmed njegovih vnukov, obvozil velik del svoje farme. Umrl je v Franciji med prvo svetovno vojno, čeprav zame ni nikoli umrl. Ni živel samo v moji krvi in mesu, tudi duha imam njegovega. Z mano hodi po poljih Malabarovine, jih opazuje, ko zelenijo in rodijo, in me sili, naj bolj in bolj spoznavam zemljo, ki je moja lastnina. Nekako živi v vsem, kar smo storili, v vseh poizkusih, ki smo jih naredili. Njegovega duha je podedovala moja hči, ki prav tako strastno ljubi polja, govedo, gozdove in reke.
Zato natančno vem, kako bi čutil, ko so uspeli poizkusi, ki smo jih naredili na naši zemlji z lucerno, ko zredimo leto za letom na pašnikih več in več goveda, ko žanjemo tam, kjer so bili nekoč jarki in golicave, kjer še plevel ni mogel roditi.
Poizkusi so bistvo pravega »živega« kmetovalca. Sovražim mrtvilo in prepričanje, ki sloni na besedah: »Če je bilo dovolj dobro za mojega deda, bo tudi zame dobro.« Včasih je imel ded v svojih navadah prav, toda to se je dogajalo pogosteje v Evropi kot v naši deželi. Zaradi tega je kmetovalec novejših evropskih prednikov na splošno toliko boljši pridelovalec kot ameriški farmar, ki je potomec starih ameriških rodov. Evropski kmetovalec je dober, ker se deloma drži starih navad in ker deloma dela poizkuse. Vedno išče boljših poti in njegove izkušnje se veliko bolj ujemajo z dogajanjem v naravi kot običajno kopanje zemlje večine ameriških farmarjev.
Na Malabarovini smo se naučili mnogo stvari; nekatere so bile drobne in majhne in so prihajale v poštev samo pri nas, druge so bile bistvene in pomembne za nas in vse druge. Nekatera odkritja so bila posledica premišljenih poizkusov. Pogosteje pa so se nam posrečila po naključju in so bila samo posledica pogleda, ki je opazil, kaj se godi pod našimi nogami in okoli nas.
Pred tremi leti nam je poletno deževje preprečilo zadnje delo z žitom. Žito je lepo raslo, vendar se je močno zaplevelilo. Pomembno je, da se je zaplevelilo zgoraj in spredaj. Skraja smo se vznemirili zaradi plevela, toda ko so prišli vroči avgustovski dnevi in zgodnji september, sem odkril, da je bila zapleveljena zemlja vlažna in hladna, kjer pa med žitom ni bilo plevela, je bila zemlja vroča, suha in razpokana. Kjer je rasel plevel, je bilo žito višje, klasi so bili večji in zrno je bilo debelejše. Precej podobno je bilo tudi naslednje leto in tudi uspehi so bili enaki. To odkritje je povzročilo cel roj premišljevanj, ki so nas vodila k novim odkritjem.
Naša odkritja in opazovanja so postavila na glavo staro in ustaljeno prepričanje, da plevel odsrkava vlago rastočemu žitu in da plevel, kakršen koli je, slabi rast posevkov. Jasno je, da je bilo z našimi žitnimi polji nekaj narobe, toda ne z naravo, ampak z navadami.
Plevel je vsrkal vodo in prenesel vlago v ozračje, tega nismo zanikali in o tem tudi nismo dvomili. Zato smo morali odkriti, zakaj je bila zemlja pod plevelom še vedno vlažna, čeprav smo zemljo izsuševali, in zakaj je bila na poljih, kjer ni bilo plevela, zemlja suha, prašna in krhka kot pogača. Vsekakor je bil prvi vzrok senca; zapleveljena zemlja je bila bolj zaščitena kot deli polja, kjer je žito samo dajalo spreminjajočo se senco in sta sonce in veter sušila zemljo. Toda pri nadaljnjem opazovanju smo prišli še do drugega odkritja, ki je pokazalo, kaj še bolj pospešuje vlažnost in rast na zapleveljenih poljih. Odkrili smo, da voda po dežju in hudih nalivih na nezapleveljenih poljih odteče in se nabira v nižjih predelih. Žito v spodnjih predelih je imelo preveč vode, medtem ko je je imelo žito v zgornjih premalo ali pa sploh nič, ker je odtekla. V plevelnatem žitu na istem polju se zaradi rahlo valovite zemlje to ne zgodi. Voda se ne nabira v nižjih predelih in ne odteka. Ostane tam, kamor je padla.
V Zenesvillu v Ohiu, na postaji Soil Conservation Servicea, smo dobili del odgovora glede vlage. Bil je zelo preprost — večina dežja v vročih, suhih dneh poznega poletja pade v obliki neurij ali hudih neviht in kaplje z vso težo padajo na suho zemljo. Vsaka kaplja zaradi velikosti in udarca dejansko zalepi zemeljsko površino in povzroči, da površina ne prepušča naliva, ki sledi. Zaradi tega deževnica v predelih, kjer ne rase plevel, odteče in se nabere niže, kjer žito na pol poplavi. Zelo pogosto je ponovno deževje predrlo manj kot palec površine.
V zapleveljenih predelih težke deževne kaplje niso nikoli treščile na zemljo kot debele vodne kroglice. Udarjale so ob žito in liste in ob plevelna stebelca in vsaka težka kaplja se je raztreščila in dež ni dosegel zemlje v velikih, uničujočih kapljah, ampak kot blag, mil dežek, ki so ga navajeni v severni in srednji Evropi. Izsušene in žejne zemlje ni zapečatil pritisk težkih kapelj; kot goba je posrkala vlago tam, kamor je padla. Vode niso odtekale, obstala je, kamor je padla, enako porazdeljena po vsej plevelnati površini. Poizkusi na zenvilskih poizkusnih poljih so pokazali, da odteče sedemdeset odstotkov vode, če pade na vročo in golo zemljo sredi poletja, v nižje predele. Na zemlji, ki jo je pokrivalo zelenje, je ostala vsa voda tam, kamor je padla.
Seveda resen kmetovalec zaradi tega ne bo zanemarjal s plevelom polj, pač pa mi na Malabarovini zaradi tega ne nasprotujemo plevelu v žitu. Lahko sklepa, da ne nasprotujemo tudi zaradi tega, ker nam po žetvi ostane v zemlji mnogo organskih snovi, ki jih s plevelom zaorjemo v zemljo, v njeno korist in v korist letine, ki bo šele zrasla. Marsikateri kmetovalec zaradi tega seje med žito krmilne trave.
To odkritje je pospeševalo nadaljnja premišljevanja. Prvič smo premišljevali, kaj je pravzaprav plevel. Prišli smo do različnih razlag, mogoče je bila najboljša ta, da so rastline, ki rastejo tam, kjer niso zaželene. Velike vijolice so na našem vrtu najhujši plevel, s katerim se moramo bojevati, toda v drugih predelih si ljudje zelo prizadevajo, da bi jih vzgojili.
Svilnica, ki so jo imeli nekoč za enega od najhujših plevelov, je danes eden izmed najdragocenejših pridelkov za industrijsko kemijo. Iz semena pridobivajo olje, njen puh pa je prav tako dober za polnjenje blazin, žimnic in rešilnih pasov kot vzhodnoindijski kapok. Njeno stebelce vsebuje mleček, iz katerega izdelujemo gumo in vlakno, ki lahko nadomešča konopljo in vsa vlakna, ki jih uporabljajo za vrečevino in vrvi. Navadna ambrozijevka, o kateri so vedeli povedati toliko slabega, češ da povzroča seneni nahod, je pri nas dobrodošla za deteljo. Uporabljamo jo zato, da daje senco mladim in nežnim rastlinam, in zdi se, da prav tako učinkovito razbija težke deževne kaplje kot plevel v žitnem polju. Mogoče je celo, da sta si z mlado deteljo nekako v rodu in da se obe rastlini med sabo okoriščata, ali pa da ima ambrozijevka neko sposobnost, ki izboljšuje zemljo, posebno revno zemljo. Vsekakor ne dvomim o njeni koristnosti za deteljo in lucerno.
Zavoljo vsega tega smo začeli premišljevati o sorodnosti med rastlinami. V naravi nobena rastlina ne raste posamič, in če bi se polja povrnila v prvotno stanje, bi opazili, da rastejo določene rastline vedno skupaj. Zdi se mi, da sta najlepši primer bela detelja in modra trava, ki je v naši deželi tako gosta. Če spremenimo polje, tudi takšno, ki skromno rodi, spet v naravno obliko pašnika, to se pravi, če ga bo človek prenehal obdelovati in spustil nanj živino, se bosta takoj razrasli bela detelja in modra trava, skraja skupaj, ko pa bosta posrkali ves dušik iz zemlje, bo začela modra trava veneti in bo nazadnje popolnoma izginila. Nato se bo razrasla divja bela detelja in bo kraljevala dve ali tri leta, dokler ne bo s svojimi koreninicami obnovila v zemlji dušika. Kmalu nato bo zrasla spet modra trava, ki bo zadušila deteljo. Dve ali tri leta bo rasla po večini modra trava, dokler ne bo spet izčrpala vsega dušika in se bo spet prikazala bela detelja.
Nobena setev ni potrebna. Narava sama skrbi zanjo, kar je velika skrivnost, čeprav sem prepričan, da bi te skrivnosti z natančnimi preiskavami lahko razvozlali. Priložnostna uporaba apna in fosforja samo poveča kakovost pašnika, ne spremeni pa osnovnega sorodstvenega razvoja. Imamo veliko juter pašnikov modre trave in bele detelje, pa so prav tako nezapleveljeni kot angleška travica. Sorodnost med modro travo in belo deteljo je tako močna, da se noben plevel ne more razrasti med njima, če ni dovolj žilav. Na Malabarovini je bilo to sorodstvo tako močno, da skoraj nismo mogli zaradi njega pridelovati dragocene visoke detelje.
Visoka detelja je sorodnica divje bele detelje in obnavlja dušik v zemlji veliko hitreje kot njena pritlikava sorodnica, vendar povzroča, da v dveh ali treh letih preraste polja z visoko deteljo, ki smo jo imeli namen pokositi za seno, krmo in beljakovinsko dopolnilo, večidel bujna modra trava.
Vsekakor so med pridelki še druga sorodstva. Eno izmed njih je med sojo in žitom. Do tega spoznanja smo prišli spet po naključju, ker sta se posevka pomešala tam, kjer sta dve njivi segali druga v drugo. Kjer sta po naključju rasli soja in žito skupaj, sta bili močnejši in bolj zdravi kot na polju, kjer sta rastli ločeno vsaka na svoji zemlji. Naslednjega leta smo posadili sojo v vrste poleg žita in smo ju skupaj poželi in spravili v kašče in tako ustvarili najboljše razmerje v okisani krmi za govedo in krave mlekarice. Uspehi so bili isti kot pri prvem naključnem poizkusu: oba pridelka sta bila krepkejša in bolj zdrava, kot če sta rastla ločeno. Naredili smo še korak dalje in nismo posadili soje samo poleg žitnih vrst, ampak tudi mednje. Uspehi so bili dobri in precej prepričevalni in krmo, ki smo jo pripravili za govedo, bi komajda še lahko izboljšali. Trava je zrasla tri ali štiri čevlje visoko in je celo pognala vitice, kar da misliti, da je bila soja nekoč plezalka, in semena so bila znatno boljša kot pri travi, ki je rasla na ločenem prostoru.
Vzroki za to se mi zde precej jasni. Fižol, ki smo ga posadili, je bil preklar, ne tisti, ki ga gojijo za zrnje. Fižol ima korenine, ki se globoko razraščajo, včasih celo do trideset palcev, posebno če raste ob žitu, in ker je fižol stročnica, vsebujejo koreninice dušik. Ker režemo fižol že zelen, preden dozori, posrka iz zemlje med dozorevanjem malo rudnin. Zato smo nadomestili poljski plevel s sojo, da je pokrivala zemljo. Fižol pa ni samo proizvajal velikih količin dušika v zemlji, ampak je dajal tudi senco in vlago zemlji in je julija in avgusta razpršil deževne kaplje v roso, ki jo je žejna zemlja lahko posrkala. Zakaj je fižol koristil žitu, je bilo dovolj lahko odkriti, toda zakaj je žito koristilo fižolu, tega ne vem, mogoče ker ima rad hlad in delno senco v vročih mesecih. Vse to sodi v sorodstvo med rastlinami, o čemer pa vemo mnogo premalo, ker smo premalo raziskovali. Vem samo za dejstvo, ki sem mu bil priča. Z izkoriščanjem sorodstva med rastlinami smo dobili na isti površini boljšo krmo, in še več, zemljo smo obogatili z dušikom, izkoristili smo nalive in ustavili erozijo.
Poizkusili smo saditi grašico in grah; obe sta stročnici, ki sta mnogo cenejši kot fižol in ajda, ki sicer ni stročnica, vendar je dobra hrana za čebele in daje z žitom sijajno klajo. Dosegli smo spodbudne uspehe, čeprav še niso zanesljivi.
Sorodstvo med žitom in stročnicami ni nič novega. Kmetovalci na Jugu le redkokdaj posejejo žito brez graha in že dolgo pred njimi so Indijanci poznali sorodstvo med žitom in stročnicami, čeprav niso vedeli, da je dušik pospeševal rast debelega in zelenega žita. Le redkokdaj so posejali žito, ne da bi na istem hribu posadili tudi fižol.
Komajda smo preživeli dan brez novih ugotovitev pri tako imenovanih čudežnih, čeprav samo preprostih posledicah naravnih zakonov. Nekaj jih opisujem v tej knjigi in posebno v poglavju, ki temu sledi, ker opisuje Edwarda Faulknerja, ki je tudi znal brati svoj košček zemlje. Nikomur v poljedelstvu, gospodarstvu in zgodovini človeštva še ni uspelo, da bi naredil najprej načrt in ga potem zemlji vsilil. V človeškem napredku in v vseh odkritjih se stvari med sabo prepletajo in so večen krog, ki sloni na opazovanjih in na koristi tega, kar so ljudje opazili, toda vedno zgolj in samo v mejah naravnih zakonov in njihovih koristi.
